Sunrose 7: Butični bohinjski biser

  • 11.05.2020

Zajamčena intimnost brez otročajev, vstop imajo samo odrasli. Priporočamo vsaj za vikend pobeg, da si ob nevsakdanji ponudbi na nevsakdanji način oddahnete od vsakdana.

Sunrose 7 - Heritage Boutique Hotel - Since 1890 - Bohinj (Foto: Anže Čokl)

21 fotografij v galeriji

Zgodovina priča o tem, da so za razvoj in prosperiteto ne samo celih dežel, ampak tudi manjših krajev poleg ugodne narav­ne lege oziroma brezčasne lepote zelo pogosto ključni izjemni posamezniki, ki s svojimi drznimi odločitvami in smelim delom v svojem času postavijo trdne temelje tudi za življenje prihodnjih rodov. To velja tudi za bohinjski konec. Pred 130 leti je bil tam eden takšnih mož uspešen lesni trgovec in poslovnež Janez Markeš, ki je imel veliko posesti in kmetij­skih površin, v Bohinjski Bistrici na reki Belci pa je imel tudi lesno žago in prvo elektrarno, v Srednji vasi pa svoj mlin. Premožen, kot je bil, je v Bohinjski Bistrici leta 1890 vizionarsko in nemara po zgledovanju na razvoj blej­skega turizma zgradil enega prvih bohinj­skih hotelov in ga po­imenoval po svoji rodbini.

Pomembnost prometne povezave

Turizem je na Bledu takrat že lepo cvetel, zlasti po zaslugi Arnolda Riklija, pionirja blejskega turizma, še bolj pa se je razmahnil, ko je bila zgrajena železniška proga Ljub­ljana–Trbiž leta 1870. Kako pomembne so za razvoj sodobne prometne povezave, se je pokazalo tudi v bohinjskem koncu, ko so tam začeli graditi še eno železniško povezavo prestolnice s tedaj sila pomem­bnim pristaniščem na severu Jadrana. Kakor je v svoji knjigi zapisal Tomaž Budkovič, so kmalu po tem, ko je bila sredi 19. stoletja zgrajena prva železniška povezava med Dunajem in Trstom (Južna železni­ca), na Dunajskem dvoru začeli razmišljati o novi povezavi, ki bi Trst približala Srednji Evropi.

Šele po več kot 30 letih odločanja so konec 19. stoletja izbrali karavanško-bohinjsko traso, ker se je izkazala kot gospo­darsko in strateško najugodnejša. Leta 1901 je dunajski parlament sprejel zakon o Trans­alpini, povezavi med Češko in Trstom, in njen končni odsek med Jesenicami in Trstom je dobil ime Bohinjska proga. Za preboj na goriško stran pa so morali skozi gore prebiti tudi bohinjski železniški predor, ki je danes dolg dobrih 6327 metrov (druga svetovna vojna ga je namreč skrajšala za dobrih 12 metrov), katerega gradnja se je začela že septembra 1900 in končala leta 1906, ko je na odprtje prišel sam avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand s člani kraljeve družine.

Gradnja predora

Junaku naše zgodbe, tedanjemu Hotelu Markeš, je gradnja predora dobro dela, saj so v njem bivali številni višji uradniki in inženirji ter ugledni zdravniki, njega lastnik pa je menda zelo dobro zaslužil tudi s prodajo električne energije, proizvedene v svoji elektrarni, ki so jo potrebovali za vrtanje dela predora. A po njegovem od­prtju, je, kot je zapisal časnik Slovenec, večina delavcev Bohinjsko Bistrico zapustila in vrvenje je zamrlo. »A le za kratek čas. Kmalu po odprtju nove, v monarhiji opeva­ne in v različnih turističnih publikacijah odlično predstavljene železnice,« še piše v Slovencu, »so v prelestno bohinjsko pok­rajino začele prihajati množice lepot željnih turistov, tako iz notranjosti kakor tudi iz Go­riške in iz Trsta. Bohinj je v letu 1907 stopil v novo obdobje obetavnega turistič­nega razvoja.« In s tem tudi Hotel Markeš. Dobro znana in v knjigah zapisana, kakor tudi piše na blogu Sunrose 7 (www.sunrose7.com/journal), je tudi zgodba o za tiste čase zares izjemni ponudbi hotela. Sneženega novembra 1907 je namreč v hotel znameniti doktor pripeljal svojo mladoporočenko na (prvo) poročno noč.

Rezerviral je namestitev, ki je že davnega leta 1907 premogla ogrevano kopalnico! To ni bilo izjemno le za alpsko območje Slovenije, temveč tudi širše. Ljubiteljev bohinjske narave je bilo celo toliko, da so tam začele cveteti tako imenovane tujske sobe (eno tako so v spomin na tedanje čase v sodelovanju z bohinjsko občino in Lipo Bohinj naredili v sodobnem Bohinj ECO Hotelu, ki danes stoji na mestu Grand hotela Triglav in le lučaj od nekdanjega Hotela Markeš, današnjega Sunrose 7). Markešev hotel je prosperiral vse do prve svetovne vojne, v njem so se ves čas vrstili družbeni dogodki, na katerih se je veliko plesalo in predvsem pilo, saj so stregli najrazličnejše žganice in piva, ljudje pa so uživali ob glasbenih večerih.

Kostanjev drevored

Da ne pozabimo, pomembna pridobitev za kraj med gradnjo predora je bila tudi zasaditev kostanjevega drevoreda, in sicer ob novi cesti, ki je od železniške postaje vodila v rastočo in razvijajočo se vas Bohinjska Bistrica. Danes je to Triglavska cesta, na kateri s hišno številko 7 stoji butični hotel Sunrose 7. Še danes rastoči kostanji na nabrežju Belce so zaščiteni kot naravna dediščina in tukaj je v prijetni senci sto­letnih dreves spet doma znameniti vrt Kavarne pod kostanji.

Razcvet in zaton hotela

A vrnimo se še malo v preteklost. Hotel Markeš je lepo prosperiral vse do prve svetovne vojne, ko je Bohinj postal zaledje soški fronti in ko je s prihodom vojaškega aparata prej hitro napredujoč turizem začel naglo usihati. Markeš ni imel sinov, poroča­jo na blogu Sunrose 7, zato je vse tri hčere že pred vojno omožil. A vsi trije možje so kmalu padli v vojni in je moral zdaj že ostareli mož preskrbeti vdove in številne vnuke. Z upadanjem turizma se je znatno poslab­šal gmotni položaj in nastopila je huda lakota. Država je poleg krušnih kart uvedla tudi karte za sladkor in maščobe. V tej stiski so deli hotelske kleti služili za skrivanje živeža, pa tudi orožja. Proti koncu vojne je umrl tudi lastnik.

Z Rapalsko pogodbo leta 1920 je bila usoda hotela še bolj mračna. Po vrhovih spodnjih bohinjskih gora so potegnili mejo in tako je Bohinj znova postal mejno ob­močje pod strogim nadzorom. Turistov ni bilo, življenje je bilo težko. Nastopila je huda lakota. V tem obdobju so uredili vodotok Belce, ki teče poleg hotela. Zaradi hudega pomanjkanja so delavci prejemali plačilo v žitu in koruzi in na takšen način se je financirala celotna sanacija, ki ima današnjo formo. Hotel je neusmiljeno životaril in propadal. Leta 1931 pa si je Markeševa vdova našla moškega in z novim partnerjem vodila hotel. Izboljšala sta kakovost storitev, vložila sredstva v prenovo in izpopolnila inventar ter notranjo dekoracijo. Z veliko truda in s skrajnimi finančnimi napori jima je nekako uspevalo in počasi, zelo počasi sta se hotel in gostilna začela pobirati. Ponovno so prihajali gostje, tudi tuji. Ko je po skoraj dveh desetletjih garaš­kega dela že kazalo, da bo hotel oziroma gostilna končno spet zaživela, je svet vnovič zajela vojna vihra, ki ni prizanesla nikomur.

Druga polovica 20. stoletja

Po drugi svetovni vojni je ljudska oblast Markeševo vdovo in njenega novega partnerja izgnala, hotel pa zaplenila. Krajše obdobje po drugi vojni so se v hotelu zbirali tudi tedanji vojaški veljaki in funkcionarji, predvsem v družbi mladenk.

Leta 1967 je bil Hotel Markeš preime­novan v gostišče Črna prst, po kate­rem objekt pozna večina domačinov in obiskovalcev Bohinja. S tem so ga poskusili popeljati na pota minule slave in ugleda, ki ga je objekt užival do začetka vojne – kot izjemen hotel z dušo. Črna prst je imela obdobje vzpona in uspe­hov: slovela je kot dobra gostilna, ki je bila izjemno priljubljena pri domačinih in tudi obiskovalcih Bohinja. V času, ko je še delovalo smučišče Kobla, je bilo gostišče nabito polno tudi pozimi. Toda svoje prejšnje slave objekt nikoli ni dosegel in je ob zaspanem turističnem razvoju počasi zamrl ter je zadnjih 20 in več let propadal.

Kakor še piše na blogu Sunrose 7, kjer si lahko ogledate tudi historične fotografije, so si nepremičnino potem (pre)prodajali različni špekulanti. Povečini je bil skupni imenovalec želja, da se jo preuredi in oddaja apartmaje turistom ali pa proda končnim lastnikom razkosano enoto, kot je že ustaljen modus operandi v Bohinju. Črna prst je na tak način več desetletij kazila podobo kraja in poskrbela za to, da se je Markeš obračal v grobu, medtem ko so se pred zapuščenim objektom, kjer so krajši čas delovali tudi igralni avtomati, biljard in prostor za ljubimkanje, obračali turisti.

Preobrat v 21. stoletju

Zasluga za to, da se je zgodba ohranila (in nadgradila), poudarjajo na blogu Sunrose 7, gre Občini Bohinj s sprejetjem občinskega podrobnega prostorskega na­črta, v katerem so vztrajali in prepovedali spremembo namembnosti – da mora leta 1890 zgrajeni objekt, zaščiten kot dediščina pri Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, ohraniti svojo formo, videz in tudi vsebino. Nato bi se bilo skoraj zgodilo, da bi bil objekt v vmesnem desetletnem obdobju ponovno (pre)prodan, a se je k sreči tudi tokrat zataknilo, pa čeprav po že na­kazani ari. Ponovno so želeli graditi apartmaje za trg, čeprav so se z istim razlogom projekti, bolje rečeno želje investitorjev, že tolikokrat ustavili.

Na začetku članka smo zapisali, da so za razvoj in prosperiteto zelo pogosto ključni izjemni posamezniki – in po Markešu leta 1890, ki je hotel na tem kraju zgradil, je bil za ohranitev in obnovo tega historičnega objekta leta 2018 zaslužen Anže Čokl. V samo devetih mesecih in devetih dneh po pridobitvi vseh dovoljen se je septembra 2019 rodil novi-stari butični hotel Sunrose 7 in po Bohinj ECO Hotelu in zraven stoje­čemu vodnemu parku postal tretji član družine 2864 v osrčju Bohinjske Bistrice.

Kot nam je ob našem obisku novega mičnega hotela povedala njegova zala menedžerka Manca Arh, so ime hotela izbrali premišljeno. Tako, da si ga lahko zapomnijo tudi tujci in da je povezan z lokal­nim okoljem in zgodovino. Nad Bohinjsko Bistrico je na namreč na Črni prsti alpski botanični vrt, v katerem raste tudi rumeni alpski popon ali sončece, ki se po angleško imenuje sunrose. Pravljična številka sedem pa je k imenu dodana zaradi čudovite krož­ne pohodniške poti, ki od tega botaničnega vrta vodi prek sedmih glavnih vrhov grebena, nato prek Triglavskih sedmerih je­zer do vrha Triglava in nato do kavarne Pod kostanji na naslovu Triglavska cesta 7, kjer kot sončece tako ob soncu kot ponoči v soju luči zlato sveti Sunrose 7.

Izjemni Sunrose 7

Butični hotel Sunrose 7, popolnoma rekonstruirana in dograjena trietažna avstro-ogrska vila, se ne ponaša samo s tem, da so pri gradnji oziroma obnovi spoštovali vse predpise, ki so zahtevani, ko gre za objekt kulturne dediščine (ohranili so členitve fasade in osnovne stavbne volumne ter restavrirali gradbeno-okrasne elemente iz tistega časa), s čimer so 130-letno zapuščino izvirno dopolnili s sodobnim pridihom, ampak tudi s tem, da so vgradili najnovejše sisteme, ki omogočajo do okolja prijazno delovanje. Vrt namakajo s kapnico, za ogrevanje in ohlajanje skrbi toplotna črpalka, obe kaminski peči imata vročevodni izmenjevalec za ogrevanje objekta.

Zasnova celotne rekonstrukcije objekta je delo arhitekta Edvarda Mandića iz ljub­ljanskega biroja Arcus, ki je poskrbel tudi za del interierja v sobah sodobnega, torej dograjenega dela, medtem ko je za ves preostali interier z lobijem vred poskrbela Londončanka Corbie Phillips. Pri tem je tesno sodelovala z vodjo projekta Anžetom Čoklom, kar se odraža tudi pri vnosu obli­- k­ovnih elementov iz lokalnega okolja, masivno pohištvo pa je narejeno v Sloveniji iz slovenskega lesa.

Posebno impresivno je že samo pročelje stavbe, tako da sploh ponoči vstopate v pravljično vilo. Nad samim vhodom je edini balkon in tam si splača napasti oči na restavrirani ročno kovani ograji z ornamenti. Pred več kot stoletjem jo je izdelal bohinj­ski kovač in tudi prenovo so zaupali enemu od lokalnih mojstrov te obrti.

Po vstopu v hotel vas toplo sprejme odprt prostor. Desno od vhoda je tam, kjer je bila nekoč lovska soba, izredno prijeten in udoben salonski knjižni kotiček s kaminom. Na levi strani od vhoda pa je prijeten lobi z maj­hno recepcijo in nasproti nje je kavarniški točilni pult. Naprej od recepcije pogled naj­prej pritegnejo ročno kovani medeninasti lestenci, za katere se zdi, da se pnejo visoko vse do neba. Seveda, saj je etaža visoka šest metrov in poleg lestencev jo zaznamujeta tako masivna lesena konstrukcija jedilnice kot steklena stena, ki sega od stropa do tal in omogoča očem, da se spočijejo v pogledu na reko in več kot tisoč kvadratnih metrov velikem vrtu s teraso, zunanjim kuriščem, gredicami za domače dišavnice in hotelom za žuželke.

Pod krošnjami zaščitenega stoletnega kostanjevega drevoreda pa tradicionalna Kavarna pod kostanji gosti tako goste hotela kot domačine, seveda samo odrasle, da si človek pač lahko spočije telo in duha tudi od otroškega živžava. Tako kavarna kot hotel sta namreč samo za odrasle; tudi zato, ker je pod isto streho 2864 bližnji Bohinj ECO Hotel, ki je bolj družinsko usmerjen. Poka­zalo se je, da si ljudje tega koncepta želijo, da so radi tudi brez otrok, ne glede na to, kako radi jih imajo.

V hotelu je 18 dizajnerskih sob in suit, ki so v starem in novem delu. Vse se ponašajo z masivnim lesom, imajo talno in stensko gretje ter individualno hlajenje, razdeljene pa so v štiri kategorije, in sicer tako glede na velikost, opremljenost in na to, kam je usmerjen pogled iz njih. Sobe so si med seboj različne tudi znotraj iste kategorije, saj so ene v starejšem, druge pa v novejšem delu hotela. Tiste v novejšem delu imajo velike niše, ki omogočajo, da se narava preslika v sobo, kar pomeni tudi to, da je v njih veliko naravne svetlobe, poleg tega hotelski sobi vdahnejo domačnost in podnevi kar vabijo k branju zvečer in ponoči k sanjarjenju. Poleg tega so sobe tudi različno, unikatno opremljene.

Suita najvišje kategorije se imenuje Royal Hug ali Kraljevi objem, seveda v čast Franca Ferdinanda. Ta suita, ki je obrnjena proti vrtu, je v starem delu hotela in jo arhitekturno zaznamuje čudovita niša, pohištvo pa je narejeno iz slovenskega hrastovega lesa (drugje je iz slovenske smreke). Edina v hotelu in tudi v Sloveniji ima doživljajsko prho z multisenzoričnimi vodnimi učinki, poimenovali pa so jo slap Savica, ker je pod njo tako, kot da bi se prhal pod vodopadom. Druga kategorija je Chestnut Embrace in je poimenovana po kostanjih, nje sobe pa gledajo na park. Iste kategorije je tudi edina soba, ki ima balkon nad vhodom v stavbo in že občudovano originalno balkonsko ograjo.

Tretja kategorija je River Melodies, saj nje sobe gledajo proti reki, četrta pa je Town Classics s pogledom proti mestu. Vse kopalnice so moderno zasnovane, gostje imajo na voljo certificirano organsko kozmetiko ter brisače, plašče in ostalo hotelsko perilo, ki so izdelani iz okolju prijaznega bombaža. Všeč nam je tudi to, da v sobah ni ne tele­vizije ne hladilnika, saj tako ni odvečnega hrupa in tudi ne odvračanja pozornosti od sebe ali svoje spremljevalke. Še več, televizije, telefonov in drugih digitalnih (multi)medijskih pripomočkov ni v celotnem hotelu. Gre za sodobno digitalno detoksikacijo ob priporočenem druženju, branju knjig in poslušanju bližnje narave, spoznavanju tukajšnje kulinarike ter izkustvenih doživetij v čudoviti okolici.

Vinoteka

V kletni etaži so naredili zelo lepo vino­teko s posebnim kotičkom za izbrane žgane pijače. Hišni somelje Uroš Lukša je skrbno izbral 77 vinskih etiket, od ka­terih je večina slovenskih. Takoj po vstopu v vinoteko smo na levi uzrli Gravnerjeve steklenice, nato pa še Erzetičeve, Gavbejeve, Baguerijeve pa od Movie, Čotarja, Colje, Štoke in iz Ptujske kleti. Priznamo, da nas je posebno razveselilo, da sta med dvakrat pravljično sedmico tudi Šturmov chardonnay in renski riz­ling. Pa Batičevo ledeno vino Valentino intenzivne in globoke jantarne barve. Pa še rdeči Monterosso s hrvaškega Crvenega Vrha pri Savudriji. Ne dvomimo, da se kakšni tuji gosti tukaj v Bohinj­ski Bistrici navdušijo nad slovenskimi vini in se tudi iz Bohinja podajo raziskat Kras, Vipavo in Brda. Če pa ne, imajo tukaj na voljo vodene degustacije. Kot rečeno, v vinoteki imajo tudi žgane pijače, poleg klasičnih domačo slivovko, katere okus je delo barmanke Barbare, od džinov pa nam je poleg nekaj slovenskih posebno padel v oči japonski.

Pestra kulinarika

V samem hotelu so za potešitev lakote poleg odličnih hišnih pit in tradicionalnih potičk postrežejo izvirne zajtrke, nad kate­rimi bdi izjemna Barbara Kusterle, ki pravi: »Zajtrki v našem butičnem hotelu Sunrose 7 niso le najpomembnejši obrok dneva, temveč so svojevrstno kulinarično doživet­je!« Pri tem skrbi za to, da zajtrk sestavljajo živila lokalnih ponudnikov, navdih zanje pa črpa iz bogate bohinjske naravne in kulturne dediščine. To so prepoznali tudi drugi in Sunrose 7 je za te zajtrke letos prejel posebno priznanje – certifikat Bohinjsko. »To je za Sunrose 7, ki je svoja vrata od­prl lanskega septembra, že druga pomembna nagrada po decembrskem zlatem medna­rod­nem trajnostnem certifikatu Travelife,« pojasni Manca, Barbara pa povzame: »Certifikat Bohinjsko je za nas pomembno priznanje, da smo na pravi poti v ponudbi izjemnih, avtentičnih kulinaričnih doživetij. Zagotavlja namreč izvirnost z geografskim poreklom. Vsi izdelki in storitve so certifi­cirani po strogih standardih in kriterijih s spoštovanjem tradicionalnih vrednot, lokal­nih surovin, pridelkov in sestavin. Center za kakovost Turizma Bohinj bdi nad razvojem in podobo certificiranih izdelkov ter zagotavlja nenehno strokovno pomoč in podporo lokalnim podjetniškim pobudam. Naj pa poudarim, da so naši originalni, zdravi in okusni zajtrki na voljo tudi zunanjim gostom, le naročijo naj se en dan prej po telefo­nu ali na naš e-naslov. Ponujamo štiri vrste zajtrkov, gostje pa imajo zelo radi tistega, katerega glavni del je poleg lokalnih sirov dimljena postrv. Te avtohtone jezerske postrvi, pa tudi zlatovčice, gojijo v manjši dru­žinski ribogojnici Zupan v bližnjem Nom­nju. Slovijo tudi po postrvjem kaviarju.« Kaj pa kava, o, Barbara? »Prva jutranja mora biti kot moški! Vroča, močna in sladka,« se zasmeji in nam takoj postreže skodelico espressa. Odličen je! »Ja, imamo Barcaffejevo super premium espresso mešanico Divino, ki je iz 100-odstotne kave arabika iz Srednje in Južne Amerike ter Afrike. Vsa zrna so skrbno prebrana in nato pražena, da priča­rajo simfonijo okusov s pridihom jasmina in citrusov z značilnim pookusom po smrekovih vršičkih in žlahtnih začimbah. Postreže­mo jo v baru, ki je odprt vsak dan do 22. ure za hotelske goste, za zunanje do 21. ure.« Na voljo so tudi koktajli, pripravljeni iz izjemnega nabora žganih pijač in veliko kreativnostjo. Povsem edinstvene ne le v hotelu, ampak tudi Bohinju pa so tudi sladice, saj so narejene z drožmi, ki jih skrbno neguje Barbara. Vemo, ker smo snedli eno ali dve.

Kam pa naj gre gost jest pozneje, četudi je zajtrk vrhunsko krepčilen? V hotelu bodo kulinarično ponudbo v svojem slogu obogatili z večerjami v predpoletnem času, ko bo s soncem obsijana terasa ob reki postala tudi prostor za tovrstno razvajanje brbončic. »So pa naši gostje lepo vabljeni, da gredo na kosilo ali večerjo v hotelsko restavracijo 2864, ki je v bližnjem Bohinj ECO Hotelu. Na voljo imajo bifejsko ali pa sezonsko a la carte ponudbo, ki se ponaša z velikim delom lokalnih sezonskih sestavin, kar pomeni, da ponudbo prilagajo letnim časom. Izvrstna je tudi divjačina, posebno okusen je jelen,« pove Barbara. »Gostom zelo radi priporočimo družinsko gostišče in penzion Resje na Nemškem Rovtu. Do tja je nav­kreber kakšnih 20 minut lagodne hoje. V gostišču, ki ga je pred nekaj leti prevzel Joža Zabregar, sta domač ambient in izvrstna lokalna hrana, ki je zelo lepo prezentirana. Potem je blizu našega hotela še gostilnica Štrudl, planinska koča v dolini, kjer se dobijo preproste tradicionalne jedi, kot so bohinjski žganci iz avtohtone sorte bohinj­ske koruze (turščce) s kislim mlekom, krompir v oblicah s skuto ter domači siri in mesnine. Pa za posladek seveda slasten štrudl. Zelo pomembna pridobitev za celoten Bo­hinj pa je fine dining restavracija Triglav, ki je svoja vrata pod vodstvom mladega chefa Luke Zagorca odprla lansko poletje v Stari Fužini (www.gostilna-triglav.si),« sta predstavitev ponudbe sklenili Barbara in Manca. Anže Čokl, ki je tudi vodja bližnjega Bohinj ECO Hotela, pa je posta­vil piko na i: »Nekdaj zaspani Bohinj se prebuja in izjemno veseli smo lahko, da ga danes prav ta nekdanja zaspanost dela drugačnega, mirnejšega in da ima ogromen potencial za razvoj manj množičnega, avtentičnega turizma z zgodbo in z višjo dodano vrednostjo. Zlati certifikat Travelife pa je potrditev naših prizadevanj za lepši jutri na področju turizma, naša predanost okolju prijaznejših namestitev pa je že od vselej del naših vrednot.«

Hotel Sunrose 7 priporočamo, pa če ga boste obiskali samo za zajtrk ali tortico ob odlični kavi ali pa si boste privoščili najmanj vikend pobeg ter izkoristili tudi bliž­nja vodni park in ekskluzivni hotelski wellness v Bohinj ECO Hotelu.

Tekst Borut Omerzel
Foto Anže Čokl

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri