Savdska Arabija: Nova čarobnost in srhljivost najbolj nore dirke

  • 14.05.2020

S polnim plinom po osem tisoč kilometrov dolgi trasi relija Dakar prek Arabskega polotoka.

(Foto: Eric Vargiolu)

22 fotografij v galeriji

Potem ko smo v zgodovini relija Dakar prečkali Saharo v vseh smereh in pri tem dirkali tudi po maroških in libijskih minskih poljih, potem ko smo po dolgem in počez prekrižarili Ande, velikokrat skoraj 5000 metrov visoko, smo bili letošnjega januarja pred veliko neznanko – Savdsko Arabijo. Selitev dirke, ki je izvorno poteka­la na trasi med Parizom in Dakarjem ter si tam pridobila svetovno slavo in kultni status, v Jugozahodno Azijo ima seveda finančno ozadje, tekmovalno pa pomeni, da se je s prostranstvi, podobnimi sahar­skim, in s surovimi puščavami Arabskega polotoka vrnila k nekdanjim zahtevnim severnoafriškim koreninam. A to je bil le en razlog, da smo se vsega neznanega med Meko, Tirensko ožino, puščavo Rub Al Hali ('prazna četrt'), ki leži v središču Velike arabske puščave, in Rijadom lotili s strahospoštovanjem.

Reli Dakar, na katerem je debitiral dvakratni svetovni prvak F1 Fernando Alonso, Slovenijo pa je spet zastopal Simon Marčič, je strahospoštovanje povsem upravičil z dvema mrtvima dirkačema, desetino poškodovanih hrbtenic in razbitih avtomobilih ter polovico odstopov vseh udeležencev. Poznalo se je, da je bila trasa z dolgimi etapami nova, kombinacija skalnatih puščav na severu s klasičnimi sipinami na jugu pa uničujoče zahrbtna. A vendar je na koncu postajalo jasno pred­­vsem to, da na naša čustva niso toliko vplivala strašljiva puščavska prostranstva, ampak država sama. Savdska oziroma Saudova Arabija je dejansko zasebna država – absolutistična monarhija, ki je dedna diktatura družine Saud. Je sinonim za nafto in fundamentalni (vahabitski) islam, nenehno povezana z namigovanji o vpletenosti v financiranje terorizma, kar se seveda le zdi v paradoksalnem nasprotju z njeno amerikanizacijo.

Ko sem kot eden prvih zahodnjakov prosil za šele nedavno dostopen turistični vizum, sem sicer vedel, da od blizu stvari niso takšne, kot so videti od daleč, zlasti ne s televizijskega ekrana. A ko sem moral na aplikaciji odkljukati, da se zavedam smrtne kazni, in to v državi, kjer sta sekanje rok tatovom in kamenjanje prešuš­tnic še precej pogosta, mi je postajalo jasno, da to ne bo običajna dirkaška avantura. Odpravljal sem se namreč v državo, kjer prekrške, povezane z glasbo, oblekami in alkoholom, nemuslimansko versko in pornografsko literaturo ter predvsem zoper njihovo tradicijo in kulturo, jemljejo zelo resno. Lokalci ti povedo, da za posedovanje alkohola lahko dobiš tudi pol leta zapora, zaradi droge ostaneš brez glave, kazen za vedenje seksualne narave pa znaša 750 evrov. Zato sem dvakrat preveril, da nimam kje kakšnega križastega obeska in majic brez rokavov, ter zatrl misli na to, kako bom končal, če bodo na carini pogledali v moj telefon. Zavedal sem se, da mi lahko v teh krajih povzročita dovolj težav že moje ime ali Playboyeva vizitka.

V resnici me politične in verske opredeli­tve ne zanimajo. Ne le zato, ker gre običajno za zlora­be v osnovi dobrih idej za koristi ene skupine ljudi na račun druge, ampak zato, ker v puščavi (in življe­nju) užitek in pre­živet­je nista odvisna od opredelitev, filozofij, družbe­nih zakonov in socialne varnosti, ampak le od lastnih izkušenj, za­upanja in znanja. Tokrat me je ča­kalo osem tisoč kilometrov nevar­ne dirke in povsem vseeno mi je bilo, kaj in koga častijo v redkih naseljih, ki jih bomo pre­čili, in zakaj so pred poldrugim tisočlet­jem ubili Huseina, sina Mohamedovega zeta in brat­ran­ca Alija, ki je bil četrti kalif in prav tako že prej umo­r­jen, nakar se je med suniti in šiiti razplamtel večni spor v tem delu sveta. Ko so Iranci prav v duhu tega konflikta po vsem, kar je sledilo ameriškemu umoru Kasima Sulejmanija, ne samo grozili, da bodo napadli Savdsko Arabijo (ameriška oporišča), mi pa smo bili povsem blizu ogroženim krajem, bi me verjetno moralo začeti zanimati tudi to, a kot vedno na dir­kah in potovanjih sem vedel, da se lahko veliko laže kot od bomb umre zaradi pasti brezpotij ali norih vozni­kov na cesti.

Reli Dakar je po startu v Džedi iz neposredne bližine Meke najprej zavil na sever proti Jordaniji. In zdelo se je, da je promet v tem delu sveta pravzaprav vzoren. Seveda, če ga primerjamo s tistim v Kairu ali Dakarju, sicer pa gre za evropsko dojemanje vožnje popoln kaos. Strašljivemu policijskemu nad­zoru z avtomobili in stacionarnimi radarji ob glavnih prometnicah načeloma uspeva držati hitrost voznikov na vajetih, a na njihov ponos v kombinaciji z brezobzirnostjo, morda le zaupanjem v Boga, ne more vplivati. V prometu se morda še najbolje vidi, da Aristotel ni nikoli hodil po teh krajih in zahodnjaško vzročno-posledično raz­mišljanje ni del kulture sveta okoli Meke. Mohamed je že vedel, zakaj se ega moških, generacijsko prekaljenih v surovosti pušča­ve in navajenih na absolutno gospodarjenje v družini, ne sme mešati z alkoholom, ki za muslimane pomeni odklon od človekove narave.

Po štirih dnevih dirke, ko smo z nekaj tisoč kilometri za seboj prečili gorate predele proti vzhodu, smo lahko videli, da je promet tudi eden do očitnih znanilcev posodabljanja države pod taktirko pre­stolonaslednika Mohameda bin Salmana. Ne le zaradi izrazito ameriško-korejsko-japonskega voznega parka, ampak pred­vsem tistih za volanom. Ženske imajo namreč že dobro leto dni pravico voziti in potovati same. A to je le ena plat njihove svobode, ki jo le redke lahko uvelja­vijo. Večinoma visoko izobražene Arabke ob svobodnem pogledu na spolnost in svoje telo namreč še vedno hitro postanejo žrtev šeriatskega prava, po katerem lahko oče ubije hčer, ki osramoti družino. Toda priznati je treba, da sem nekaj kilometrov od Meke in Medine videl precej več odkritih ženskih obrazov kot v nam precej bližnjih severnih ali južnih krajih.

Med zavedanjem, da tudi moški tukaj v javnosti ne smejo razgaljati oprsja in kolen, je ostalo v prahu dirke nedorečeno tudi razmišljanje, ali zakrivanje in varovanje ženstvenosti ženske osvobaja – ker ne zahteva ugajanja okolici in vzbujanja moške pozornosti ali jih podrejeno zasužnjuje. In podobno tudi, ali osvobaja moške, ker zmanjšuje poželenje, ali jim daje lastništvo nad žensko, ki jo lahko vidijo le oni. Prehitro smo drveli čez puščave, da bi lahko dobili realnejšo sliko in odgovore. Morda se je nam je tudi zaradi naglice, s katero je dirka v 12 dneh prečkala celoten Arabski polotok, le zdelo, a imeli smo občutek, da je v državi, ki je sinonim verskega fundamentalizma, manj verskih objektov kot pri nas.

Je pa bilo jasno, da skokovito narašča predvsem število v nebo in prihodnost kipečih poslovno-hotelskih objektov. Mesta v Savdski Arabiji spominjajo na Dubaj in Abu Dabi pred dvema desetletjema. Veliko rastočih bleščečih zgradb skuša zadostiti potrebe skokovito naraščajoče populacije. Ta se je, na primer, v Riadu, glavnem mestu Savdske Arabije, v zadnjem stoletju poveča­la za skoraj petstokrat. A vse to je še vedno ujeto v kontrasten vsakdan sveta, v katerem delajo predvsem Sudanci, Egipčani in Pakistanci in v katerem kraljuje kaos, katerega del je tudi to, da so koše za smeti šele začeli dobro uvajati. Najviše pa štrli Burj al Mamlakah oziroma Kraljevi stolp, ki so ga na obrobju Džede začeli graditi kot miljo visoko zgradbo, potem pa so ugotovili, da bodo tla vzdržala le kilometer visok nebotičnik, ki bo še vedno najvišji na svetu ... če bo kdaj dograjen.

Dobesedno nasproti egiptovskega Šarm el Šejka pa bi naj nastajal projekt Neom, večmilijonsko futuristično mesto, vredno nekaj sto milijard evrov. A ko smo križarili po tem obočju, sem lahko videl le posamezne ribiške zaselke, vojaško oporišče in eno turistično naselje. Obalni turizem kljub naravnim danostim Rdečega morja še ni razvit. Plavanje, surfanje, kajtanje, potapljanje, ki so nekaj deset kilometrov proti zahodu gonilo egiptovskega turizma, tu še ne obstajajo. In megalo­man­ski projekti, s katerimi naj bi to spremenili, se zdijo ustavljeni. Država, čeprav je druga največja proizvajalka nafte na svetu, s svojim gospodarstvom, oboroževanjem, financiranjem drugih po svetu in z bombardiranjem Jemna tone v rdeče številke. Najverjet­neje, saj v avtokratski državi, kjer je novinarstvo predvsem PR vladajoče družine, seveda ni mogoče ugotoviti nič negativnega. Tudi če odmislimo umor Džamala Hašokdžija in prstne odtisov, ki jih zahtevajo ob nakupu telefonskih kartic lokalnih operaterjev, se ni mogoče otresti nenehno prisotnega neprijetno nenavadnega občutka kombinacije totalitarnega režima, ki spominja na Sovjetsko zvezo, medtem ko stojiš med burgerkingi, 'ameri­škimi' nakupovalnimi središči in avtomobili.

Ti dve državi sta tudi odnesli največ zmag na letošnji dirki. Med motoristi je Američan Ricky Brabec dokončal tisto, kar mu je lani spodletelo, in po treh desetletjih popeljal Hondo do zmage. Na domači celini, če lahko tako rečemo, je japonskemu motociklističnemu gigantu tako uspelo končati 18-letno prevlado KTM-a. Na Dakarju je spet nastopil Slovenec Simon Marčič in svoj tretji Dakar končal osmi v svojem razredu, v katerem pomoč mehanikov ni dovoljena, tako da je vse skupaj še veliko večje trpljenje. Šokiral je z drugim mestom na najtežji etapi med originalsi in dirko v absolutni konkurenci zaključil v prvi petdeseterici. Med tovor­njaki Rusi s Kamazom niso dovolili presenečenja, med avtomobilisti pa podobno velja za Carlosa Sainza, ki mu je uspelo obraniti vodstvo po neverjetno tesnem boju, v katerem so po 8000 kilometrih dirke odločale minute.

Drugi Američan, Casey Currie, je rutinirano popeljal do zmage Can-Amovega mave­ricka v razredu side-by-sidov. Ti mali bugiji, ki so namensko zgrajeni za terensko vož­njo, omogočajo veliko bolj užitkarsko in cenejšo dirkanje od avtomobilističnega in so zato prihodnost Dakarja. In videti je, da tudi prihodnost na zabavah lokalcev. V državi, kjer so kinodvorane začeli graditi šele nedavno in kjer glasna glasba še vedno ni dovoljena, v redkih barih pa točijo sokove, so poleg družinskih pikni­kov na pesku edina adrenalinska zabava zabaviščni parki in vožnja po sipinah. In ker so veliki terenci premalo zabavni in predragi, so zato side-by-sidi, predvsem mavericki s štirimi sedeži, tisto, s čimer si mladci, ki načeloma ženske kože niti videti ne morejo do poroke, piva pa do prve poti v tujino, dajejo duška.

Sicer pa turizem za Savdsko Arabijo ni neznanka. Več kot dva milijona romarjev obišče Meko med hadžem, dva milijona med ramadanom in štirje milijoni v pre­ostalem delu leta. A obisk Meke je ne­muslimanom prepovedan, prav tako tudi južnega dela ob ne povsem definiranih mejah z Emirati in Jemnom. Za vse pre­ostale predele pa je ena največjih držav na svetu lani odprla svoja vrata. Zaloge nafte seveda niso neskončne, zato so začeli vlagati v turizem in reli Dakar je del tega projekta. Od francoskega organizatorja so zakupili pravico do organiziranja dirke za naslednjih pet let. Medijska odmevnost najtežje in najbolj nore dirke na svetu, ki je že več kot štiri desetletja tudi prvi velik športni dogodek v novem koledarskem letu, je seveda velika.

Glede na to, da reli Dakar vsak dan preči tudi blizu tisoč kilometrov, je v medijih poleg dirkaških pri­zorov tudi veliko spektakularne narave. In ta je v tem delu sveta osupljivo lepa prav v osrednjem predelu Savdske Arabije – v oazi Al Ula. V čarobnem svetu skalnih osamelcev, kjer narava še najbolj spominja na ameriški Utah, so navdušujoči ostanki civilizacije Nabatejcev, ki so v današnji Jordaniji zgradili Petro in so imeli pred dvema tisočletjema na tem območju že imeli možnost svobodno izbirati vero in so spoštovali človekove pravice. Pandorina skrinjica odpiranja Savdske Arabije tudi v to smer se je že nekoliko odprla in ob pritiskih mlade generacije jo bo težko držati priškrnjeno. In ko se bo odprla, lahko pričakujemo, da bo glede na na­ravne danosti predvsem na območju Rdečega morja ta država privabljala še vse kaj drugega kot le romarje, poslovneže in prekupčevalce. Mi smo skupaj z dirkači letos v njenih prostranstvih že našli enega najzanimivejših peskovnikov spektakularne narave.

Tekst David Stropnik
Foto David Stropnik, Denis Janežič, Monster Pr, Eric Vargiolu/Dppi/Red Bull Content Pool, Franck Fife/Afp/Profimedia, Fayez Nureldine/Afp/Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri