Reportaža: Ulice San Francisca

  • 16.03.2020

Kaj ima skupnega 40 strmih gričev, posutih z viktorijanskimi hiškami, raznolike četrti, ki obiskovalca odnesejo vsaka na svoj del sveta, večna megla, ki so jo domačini poimenovali Karl, in najbolj romantičen tramvaj, ki je kdaj vozil po mestnih ulicah? Vsi so neločljivi del San Francisca, najlepšega mesta ZDA.

CELOSTRANSKA (Foto: Aleš Bravničar)

24 fotografij v galeriji

Zjutraj, ko megla v zalivu zavije pod mostom Golden Gate s svojim čisto posebnim barvnim odtenkom international orange #C0362C, ki je tako edinstven, da ga ni niti na Pantonovi lestvici, in se prikrade nad vrhove nebotičnikov in jih skrije v svoj gost objem, se mesto pisateljev, fotografov, umetnikov, skurjenih hipijev in skupnosti LGBT prebudi iz sna. Ulice se kot v filmih napolnijo z avtomobili, ki se v oblakih dima prebijajo med čudovitimi hiškami do mestnega središča. Mimo prodajalk, ki na Union Sqaru odpirajo vrata trgovin (tu je Levi Strauss med zlato mrzlico iznašel kav­bojke iz denima) sopihajo pos­lovneži s kovčki v rokah proti piramidi ob finančni četrti, na obmorskem Fisherman's Wharfu pa se klošarji pripravljajo na prihode turistov in se pred trajektom za otok Alcatraz med seboj bojujejo za najboljši pros­torček, kjer bodo lahko obesili tablo z napisom: »Moj privatni jet potrebuje gorivo.«

Na bliž­njem obračališču linije Powell-Mason se prvi polni tramvaji cingljaje odpravljajo na strmo pot čez mesto. Tramvaj je zaščitni znak San Francisca prav toliko kot Gol­den Gate in pobar­vane dame na Alamo Squaru. Štirideset vagonov (manj kot 10 odstotkov vseh, ki so po mestu vozili konec 19. stoletja) se po strminah prebija tako, da voznik z vzvodom zgrabi vrv, ki ves čas teče v jašku pod ulico, potem pa jo na postaji izpusti in zategne ročno zavoro. Ker je del zaviralnega mehanizma iz lesa, včasih čez vagon zaveje prijeten vonj po ožgani cedri. Zavore je treba zamenjati vsakih nekaj dni, a kljub hitri obrabi in s tem povezanem pregrešno dragem vzdrževanju meščani svojega tramvaja ne dajo. Dobro namreč vedo, da je vožnja po strmih ulicah California in Mason za sedem dolarjev v eno smer edinstveno doživetje.

Takoj ko v San Franciscu pre­stopite ulico, ki loči eno mestno četrt od druge, ste teleportirani v čisto nov svet. To je najočit­neje ob sprehodu skozi mestno središče, ki leži na vzhodnem delu polotoka. Čez prestižni Union Square (Saks, Apple Store SFO in Neiman-Marcus) prispete v Chinatown, ki je takšen, kot se za kitajsko četrt spodobi. Tik ob njej leži Financial District, četrt nebotičnikov, kjer se bohoti še en zaščitni znak mesta – Transamerica Pyramid. Skoraj 50 nadstropij visoka betonska piramida, ki so jo meščani sprva prezirali, ker jo je projektiral 'tujec' (arhitekt William Pereira je iz Los Angelesa), je počasi postala neločljiv del mestne panorame in danes v svojih nedrih skriva pisarne, ki jih zaposlenim srečnežem mnogi zavidajo zaradi edinstvenega razgleda na mesto. Tik ob finančni četrti se nebotičniki v hipu spremenijo v nizke hiške, ki se raztezajo v gosto nanizane ulice ob dolgi aveniji Columbus.

To je North Beach, italijanska četrt, verjetno najlepša v mestu, nedvomno pa z najboljšimi gostilnami daleč naokoli. Ko smo že pri hrani – specialiteta San Francisca je (očitno) rakovica, ki jo najdete v obalnih gostilni­cah na Fisherman's Wharfu, kjer lahko poizkusite tudi Clam Chowder, gosto juho iz školjk, postreženo v štručki iz kislega testa. Za tisto pravo ameriško hrano – burgerje, krompirček s čili golažem in velikanske zrezke – se odpravite v znameniti Mel's Diner na Lombard Streetu, kjer je George Lucas snemal svoj kultni film Ameriški grafiti.

Ne spreglejte verjetno naj­famoz­nejšega milkshaka na svetu – s kosci zdrobljenih čoko­­ladnih piškotov Oreo! Ljubitelji mehiš­ke hrane bodo na svoj račun prišli v četrti Mission, kjer se bodo lahko zakopali v velikan­ski burrito, ki ima v mestu že kultni sloves, vegeta­rijanci pa v Chinatownu v odličnih vegetarijanskih restav­racijah z jedmi iz rezancev. Poglejte na Yelp – kjer je vrsta, je po navadi dobro. Za vse romantike, ki imajo radi bolj umirjeno vzdušje, je tu North Beach s svojimi intimnimi italijanskimi restavracijami. Paštice in pice prebudijo nostal­gične občutke doma, izbirčnej­šim pa vrhunske restavracije ponujajo specialitete, kot so toskanska juha iz žitaric in me­čarica, poplaknjene z vrhunsko kapljico, kakopak po vrhunskih cenah.

Duh preteklosti

Jugozahodno od Russian Hilla, po katerem je v Bullittu, naj­legendarnejšem filmu, posnetem v San Franciscu, s fordom mustangom kar devet minut in 42 sekund na velikem platnu klance preskakoval Steve McQueen (in prislužil Franku P. Kellerju oskarja za monta­žo), stoji umirjeno križišče ulic Ashbury in Haight. V tem delu mesta je bilo konec šestdesetih hipijevsko središče Flower Powerja, po katerem je San Fran­cisco zaslovel po Ameriki in vsem svetu. Tu so stanovali The Grateful Dead in Janis Joplin, Jimi Hendrix pa je v parku Panhandle, ki leži sredi četrti, odigral enega svojih najlegendarnejših koncertov. Danes je duh 'poletja ljubezni' mogoče čutiti povsod. »Hipije glava boli, ko danes vidijo cene teh stanovanj,« mi je namignil Uberjev voznik, ko sva se vozila nazaj čez klanec na Lombard Streetu, najbolj vijugasti ulici na svetu. San Francisco je mesto z daleč najdražjimi nepremičninami in najemni­nami v ZDA.

Vsak večer se tik pred zoro na Baker Beach, najbolj pri­- ljub­ljeno mestno plažo, katere severni del je tudi FKK (nujno tja!), zgrnejo trume džogerjev, parčkov in mladoporočencev, ki prihajajo sem na instagram slikanje v sončnem zahodu z rdeče ožarjenim mostom v ozadju. Na drugo stran, do gričev Marin Countyja z lepšimi razgledi na Golden Gate, ki za povrh dodajo še silhueto celega mesta, se potru­dijo le redki. Nazaj na poti v mesto je namreč treba plačati cestnino, zasoljenih osem evrov.

Nočno življenje v mestu je umirjeno. San Francisco nikoli ni bil postojanka megalomanskih 'hip' klubov, morda bolj kulturno sre­dišče intimnejših barov, kavarn in polnočnih filmskih mati­nej. Seveda ultramoderne, več­nad­stropne diskoteke z zvezd­ni­škimi didžeji privabljajo svoje privržence in so včasih tudi na­bito polne, vendar to ni tisti pravi nočni utrip San Francisca. Veliko lepše je oditi v kak intimen bar nasproti legendarne knjigarne City Lights (odprte do polno­či!) na pinto domačega piva Anchor Steam in se pogrezniti v sočno debato o Ginsbergu in Kerouacu. Ker se to pač tako počne v San Franciscu.

Tekst & Foto Aleš Bravničar

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri