Kolumna: Odgovornost in samoodgovornost

  • 03.02.2020

Vsako leto daruje drugačno letino. Drugačne preizkušnje iz nas bezajo še tiste skrite obrambne mehanizme, ki smo jih tako skrbno čuvali zase.

(Foto: M. Kristan)

Da je v ranljivosti moč, vedo povedati tisti duhovni guruji, ki z zrenjem vase doživijo ekstazo. Nekateri drugi jo iščejo s preseganjem znanega in verjetnega. A koliko takšnih poznate, ki si upajo pogledati onkraj? Rutine, znanega, verjetnega in predvidljivega. Pogled onkraj razkritja nas lahko spremeni v globini. In takrat pojem globine pridobi popolnoma drugačne uvide, pojasnila in do­mete. Če našo pot učenja na tem planetu usmerimo po gladkih poteh, varnih avtocestah in se izogibamo stranpotem, dvomljivim bližnjicam in le kozjim ste­zam, ostajamo na varnem. Na varnih poteh se ne preizkušamo v polju odgovornega, na varnih poteh odgovornost za nas prevzame kdo drug. Seveda, upajoč za nas, najprej starši odgovorno poskrbijo za to, da so prehodi iz enega časa otroštva v drug čas mladosti praviloma veseli, varni in igrivi. Ko smo odrasli, lahko odgovornost za svoje izbire vselej naprtimo drugemu: staršem, partnerjem, okolju, šefom, na koncu Bogu (ko domnevnih krivcev zmanjka).

A vse poti se ne končajo na varnih poteh; sem in tja nas stranpot nauči, kaj pravzaprav pomeni beseda odgovornost. Ko smo prepuščeni le lastni presoji in ko nam naše odločitve prinesejo pomembne in usodne posledice, pojem odgovornosti šele začnemo dojemati. Mar res drži, kot nas uči antropologija otroštva, da je glavni problem današnje mladine v tem, da smo jih odrezali od izkušnje odgovornosti? Otroci živijo v lastnih svetovih in se iz sveta odraslosti izključijo. Zato so jim odvzeta številna znanja in sposobnosti soočanja s svetom in z lastno zmožnostjo, ki jo preizkušajo tekom časa in preizkušenj. A ti otroci so danes lahko stari že desetletja, pa še vedno čakajo na zunanjo inštanco, ki bo zanje nosila odgovornost. Mar ne drži, da je temelj vsakega zdravega odnosa vselej stabilna notranja odločitev o sebi?

Ko opazujem odnos dveh, v zakonu ali partnerstvu, ki vsak zase stojita na svojih nogah, opazujem nekaj lepega. Pod pojem ljubezni ne tlačita očitkov, pričakovanj in izsiljevanj s čustvi, otroki ali slabimi spomini. Dve zdravi osebi, ki v celoti prevzameta odgovornost zase, sta balzam za dušo. In tako se pojem in praksa odgovornosti vrtinčita skozi čas in različne družbene podsisteme, kjer vsak, ki je njihov del, svojstveno ponotranji tako odgovornost kot samoodgovornost. V poklicih, ki od nas zahtevajo čas, dušo, um in popolno predajo, smo lahko v celoti odgovorni do stroke in na primer klientov ali strank. Morda zmanjka prostora za odgovornost do sebe? Družine? A po drugi strani, mar ni zanimivo, da ljudem, ki se razdajajo, bližnji največkrat očitajo, da jim ne dajo tistega, česar imajo sami še najmanj? Časa.

Čas in odgovornost sta posebna momenta, saj ni v navadi, da bi o času razmišljali odgovorno. Vsak od nas ga ima 24 ur. A pogosto ga izgubljamo z vero v nekaj, kar je že v sebi umrlo; z iskanjem smeri in poti pri ljudeh, ki so se odločili, da bodo na vsak način proti. S stiskanjem zob in sklanjanjem glave, misleč, da bo že bolje. A čas beži. Minute, sekunde, ure in dnevni. Obrne se mesec. Leto. In odgovornost do sebe se z leti spremni v nevidno pošast, ki nas cuka za rokav. Od nas želi pojasnila. Zakaj morda nismo dovolj zgodaj naredili nečesa, se odpravili nekam, postavili novo smer in se predvsem naučili, da sami odgovarjamo zase? Za svoje izbire. Odločitve. Dobre in slabe. Prave in napačne. Morda je še najslabše, da odgovornost za potek lastnih faz življenja predamo v premislek in dejanja drugim.

Nihče nas ne more bolje poznati, kot se lahko spoznamo sami, in norost je, da vsakodnevno vseh 24 ur namenimo hrupu, blišču in sanjam, za katere se nismo pripravljeni potruditi. Verjetno je res, da je sinonim odgovornosti tveganje. In če ne tvegamo, smo na varnem, in če smo na varnem, lahko iz udobnega fotelja opazujemo pisan svet in hecne ljudi, ki si upajo in verjamejo. Ki tvegajo in prevzamejo odgovornost tako za svoje sanje kot tudi za iluzije. Včasih so iluzije dobre, saj nam pokažejo, kako visoko se lahko zavrti naša misel, kako globoko lahko začuti naša bit in kako modrostno lahko zavibrira naš um. Iluzija tlakuje pot tisti odgovornosti, ki za vselej spremeni pot naše usode. Ko tako kot R. Waldo Emerson prepoznamo, »da je narava neskončno spajanje in ponavljanje zgolj peščice zakonov, ki si poje stari, dobro znani napev v nešteto različicah,« se um ustavi. Če je vse le en napev, ni veliko razlik med svetlim in temnim. Prav in narobe. Odgovornim in infantilnim. Razlik ni, so le odtenki barv, v kate­rih skladno s svojo stopnjo odgovornosti do sveta, ljudi in Boga zaplešemo.

Tekst Lucija Mulej Mlakar
Foto M. Kristan

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri