Kolumna: Moč toka reke takšnosti

  • 12.03.2020

Da se vsaka reka steka v morje, da za dež­jem posije sonce in da vsak odhod naznani nov prihod, opazujemo v nizih iskrenj življenjskih izkušenj ljudi, ki so nam dane v opazovanje.

(Foto: Melisa Topcic)

Tako se nekateri prelevijo iz iskalca smisla v človeka, polnega zaupanja in moči; spet drugi iz obilja vajenih v stisk nevajenih posameznikov, ki nemo gledajo predse, saj ne prepoznajo, da ima vsako sonce svojo senco in da na neki točki časa tudi njih čakajo testi in preizkušnje. Četudi so jih bližnji varovali s statusno močjo ali sijem znanj in veščin, denarja in moči vpliva, ostajajo pred brezprizivnostjo življenjske sile sami: vsakdo od nas je v soočenju enkrat na vrsti. In čeprav iznajdemo raznorazne argumente za opravičevanje sebe in situacije, ki nas doletijo, razumevajoč jih kot priložnosti, v srčiki bistva obstaja tisti občutek, ki je jasen: tudi sami moramo narediti korak naprej, levo ali desno, naprej ali nazaj.

Kajti so situacije, ko je pomembno le, da se premikamo, samo da ne stojimo na mestu. Tega ni treba zgolj drugim. In moč toka reke nas vodi v nove smisle in učenja, kjer se lahko ponovno prepoznamo takšne, kot smo. In v ozadju pisanih zgodb je vselej moč toka reke življenja, ki nas vodi po točno določenih poteh, kjer srečamo ljudi, ki v nas podprejo dobro in osvetlijo vse tisto, kar spi v senci. In senčne plati naših značajev vselej očisti moč duše, ki je večna in vsakokrat neponovljiva, čeprav se neprestano ponavlja.

In kakšen tok reke si želimo? Odvisno od tega, kje v razvojni fazi naše zavesti smo. Verjetno drži, da je preprostost dejavnik primerjave in nivo razsojanja, in ko se soočimo s takšnostjo, vse, kar je odveč, odpade. In kaj je takšnost? Prvič, je pri­znanje, da so stvari takšne, kot so, ne da jih ovijamo v iluzije in lažne zaznave. Se takšnost sklada z magijo pozitivnega mišljenja? Da in ne. Saj ko smo dovolj močni, da sprejmemo takšnost, kakršna je, od te točke delujemo pozitivno. In za­upamo toku življenja, ki nas vodi. Zelo narobe pa bi bilo, da bi si zatiskali oči pred takšnostjo in jo barvali v rožnate odtenke – to bi dejansko pomenilo beg pred realnim. In kaj imata takšnost in realnost skupnega in v čem se razlikujeta? V drobnih odtenkih, podobno, kot se razlikujeta izjavi: rad te imam in ljubim te.

In takšnost pomeni brezprizivnost; ko ni pravo glasanja. Ko govorimo o realnosti, o njej lahko vsaj klepečemo, če ne že intelektualno razsojamo in diskutiramo. In takšnost realnosti nas nekako prizemlji: tu smo, in ne drugje. S takšnimi ljudmi, in ne z drugačnimi. Poročeni, srečni; poročeni, nesrečni; ločeni ali v skrivni vezi. In s kakšno čarobno takšnostjo nas bosta obdarovala veseli december in leto, ki prihaja? Ob koncu leta se naše misli vrtinčijo v iluziji nekega časa, ki šele pride, čeprav nihče od nas nima zagotovila, da bo prišel. In to je takšnost; in seveda nas čarobni december sili k avtorefleksiji. Kaj si bomo prisegli, čemu se bomo za­obljubili? Kam nas bo ponesel tok reke življenja in s kakšno takšnostjo bomo imeli opraviti v novem letu? Bomo nabirali, opazovali in zbirali nasmehe? Bomo delovali tako, da bi osrečili bližnje? Se bomo premaknili z mrtve točke in zares zaživeli drugače? In kakšna takšnost bo pričakala vse tiste, ki jih ljubimo? Se bodo končno prebudili? Odprli oči v svet, poln navdiha in veselja?

Zdi se, da vsako leto ponudi drugačno takšnost. Drugačno so­očenje z ravnmi, ki so nekje skrite. A moč reke življenja vselej poskrbi, da mojstrsko plast za plastjo razkriva vse, kar je skrito in nas, prek ovinkov in meandrov pripelje tja, kjer nam je mesto. Sprva morda tam, kjer nas tok življenja takšnosti zasidra, ne najdemo lastnega izraza. A prej ali slej prepoznamo, da je naša misel sila kratkogleda, kot so mestoma varljivi naši občutki. In tok življenja, usklajen z duhovno inteligenco celote, ki ji rečemo tudi dao, natanko ve, kje najti celoto naših delcev, razpršenih v vesolju možnosti. In ta uskladitev, ta konsolidacija vseh možnosti v točno določeno točko časa, kraja in prostora, obeleži moč trenutka, ko se vse zlije v eno. In zopet stojimo pred novo takšnostjo, ki nas osmisli in definira. Takrat razumemo globino in začnemo ceniti moč tišine.

In če vsako leto pridno čistimo sebe in v svoj notranji svet spuščamo odtenke vseh barv, moč v nas raste, se gradi in plemeniti. In staranje nakazuje le en prehod več, ko stopimo hkrati in sočasno više in globlje z namenom sestavljanja nasprotij, ki na prvi pogled ne grejo skupaj. Naj bo to takšnost novega leta: naj nemogoče postane mogoče in naj se sestavi vse, kar še ne gre vkup.

Tekst Lucija Mulej Mlakar
Foto Melisa Topčič

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri