Playboyev intervju: Dr. Anže Logar

  • 02.04.2020

Iskren pogovor s politikom in poslancem stranke SDS o trenutni politični situaciji v Sloveniji in nekaterih veleprojektih, od katerih zaudarja. Tudi o bančni luknji, za katero še nihče ni odgovarjal.

Anže Logar (Foto: Aleksandra Saša Prelesnik)

Letnik 1976. Ljubljančan, Bežigrajčan. V zvezi, oče dveh vrtčevskih deklic. Osnovnošolske in gimnazijske šolske klopi je gulil skupaj z Mitjo Petkovškom. V stranko SDS se je včlanil leta 1999, diplomiral je leto zatem na Ekonomski fakulteti v Ljubljani in nato prva tri leta službe preživel v marketinškem oddelku SKB banke. Leta 2003 mu je Janez Janša ponudil službo svetovalca za Slovenijo v poslanski skupini Evropske ljudske stranke v evropskem parlamentu in moral se je odločiti domala čez noč. Odšel je v Bruselj in tam postal eden prvih Slo­vencev, ki so spoznavali tamkajšnje evropske politične hodnike in tudi sam način življenja.

"Bruselj me zdaj več ne vabi. Sem pa zelo vesel, da sem imel priložnost izkoristiti to izkušnjo. Da sem pozdravil nekdanjo gorečo željo po delu v Bruslju in se z veseljem vrnil nazaj. Zdi se mi, da če želiš spoštovati domo­vino, moraš za nekaj let v tujino. Potem vidiš, kako je tu dobro in kaj imamo." Po vrnit­vi v Slovenijo je v obeh vladah Janeza Janše opravljal delo direktorja Urada Vlade RS za komuni­ciranje, med predsedovanjem Slovenije Svetu EU pa je opravljal funkcijo uradnega govorca slovenskega predsedstva Svetu EU. Kasneje je v Direktoratu za gospo­darsko diplomacijo na Ministrstvu za zunanje zadeve RS v nazivu poobla­ščeni minister deloval na področju odnosov z OECD.

Leta 2011 je bil na volitvah v državni zbor, ko je kandidiral v bežigrajski volilni enoti, neuspešen, uspelo pa mu je v drugo v volilnem okraju Ljubljana Vič-Rudnik IV leta 2014 in tudi v tretje na predčasnih volitvah leta 2018. Istega leta je kandidiral še za ljubljanskega žu­pana; trenutno je že tretjič član ljubljanskega mestnega sveta. V svojem prvem poslanskem mandatu je v državnem zboru predsedoval preiskovalni komisiji o ugotavljanju zlorab v slovenskem bančnem sistemu ter ugotavljanju vzrokov in odgovornosti za že drugo sanacijo bančnega sistema v samostojni Sloveniji, v zdaj­šnjem mandatu pa je predsednik Komisije za nadzor javnih financ.

Ob poklicnem političnem delovanju se je izobraževal naprej in leta 2005 magistriral na Fakulteti za podiplomske državne in evropske študije s temo Evropska unija – zgodba o uspehu ali usoda Rimskega imperija?. »Vlekel sem paralele z rimskim cesarstvom, ki se še dandanes kažejo. Zdi se, kot da gre žal res vse v tej smeri.« Zatem je leta 2016 še doktoriral, na novogoriški Fakulteti za uporabne družbene študije je zagovarjal doktorsko disertacijo s tezo Volilni sistemi in njihov vpliv na kvaliteto demokracije.

Šestnajstega februarja 2007 mu je ob dnevu neodvisnosti tedanji litovski predsednik Valdas Adamkus podelil državno priznanje Life Saving Cross za zasluge pri reševanju državljana Republike Litve Mantvydasa Juozapavičiusa pred utopitvijo v enem od madžarskih jezer.

Kot velik ljubitelj športa je najprej treniral karate, nato pa je boksal ter tudi tekel in igral nogomet. Boksati in teči več ne more zaradi težave s kolkom, zelo rad pa kolesari in hodi. Že dvakrat je skupaj z življenjsko sopotnico odšel na romanje v Španijo in prehodil Jakobovo pot do romarskega središča Santiago de Compostela – prvič po francoski in drugič po severni poti, ko je šel tudi do oceana.

"Prvič, ko sva šla na polovičko poti, sva prehodila po 24 kilometrov na dan. V drugo pa sva imela manj časa, zato sva prehodila po 35 kilometrov. Najdlje v enem dnevu naju je neslo 45 kilometrov. Na Caminu spiš na skupnih ležiščih, ki stanejo šest evrov na noč, in se naučiš spati, čeprav ti smrčijo na levi in na desni. Ko spustiš standarde in te to ne moti več, si zmagovalec." Letos poleti namerava iti za deset dni na romarsko Jakobovo pot, le da tokrat na Portugalsko, "ker je krajša". Čaka pa ga še najdaljša Via da Prata, vse od Sevilje, dolga okrog 1000 kilometrov. "To bom še naredil, samo še malo bom počakal, da otroci zrastejo. Kajti zame je Santiago de Compostela najboljši dopust, kar si ga lahko privoščiš. Tam si sam s sabo, veliko razmišljaš, veliko ljudi srečaš. Dejansko te zelo sprosti."

Z dr. Logarjem, pomembnim članom stranke SDS – je predsednik njenega sveta, torej najvišjega organa stranke med dvema kongresoma –, sva se dobila teden dni po tem, ko je odstopil premier Šarec in s tem njegova vlada, zato sva pogovor začela o aktualni politični situaciji na Slovenskem.

PB: Playboy je dvomesečnik, zato se seveda lahko marsikaj zgodi že do izida 21. februarja, sploh pa do sredine aprila, dokler bo na prodajnih mestih, a vendarle ne moreva mimo tega, kar se zdaj dogaja. Napovedano je, da se lahko od jutri pri­čakujemo jasnejše odgovore, ali bomo imeli tretjo vlado Janeza Janše ali devete državnozborske volitve. Kaj vi menite, zakaj se številni tako bojijo, da bi Janez Janša dobil tretjo vlado? Dejan Židan iz SD je pred tremi dnevi izjavil, da »si ne želimo tretje vlade«, potem pa je to utemeljil s tem, da je prva vlada Ja­neza Janše odpovedala regulacijo gospo­darskih gibanj, kar je pripeljalo do neob­vladljive zadolženosti gospodarstva in da je bila posledica globoka gospodarska, finančna in socialna kriza, drugi Janševi vladi pa je očital, da je z zgrešenim mo­de­lom reševanja krize državo skoraj pri­peljala do grškega scenarija. Vi ste bili del obeh Janševih vlad kot direktor vladnega urada za komuniciranje. Kako vi to vidite?

LOGAR: Najprej bi rekel, da me odziv Dejana Židana, ki je trenutno še vedno predsednik državnega zbora, žalosti. On je prvi med enakimi, nekdo, ki v državnem zboru zagotavlja pluralno razpravo. Četudi je v tem trenutku reagiral kot strankarski vojščak, kot prvak Socialnih demokratov, mislim, da mu ravno funkcija predsednika državnega zbora vendarle omejuje to prostodušnost, ki jo izraža s takšnimi izjavami. Če sem malce bolj slikovit: kdo pa je Dejan Židan, da lahko reče, da si ne zaslužimo še ene vlade gospoda Janeza Janše?

Če je to izjavil Dejan Židan, predsednik državnega zbora, potem je zagotovo prekoračil pooblastila. Če pa je to izrekel Dejan Židan, pred­sednik Socialnih demokratov, pa spet to očitno govori nekdo, ki meni, da mu je z rojstvom dodeljeno, da je na oblasti.

Glejte, parlamentarna demokracija je ravno to – demokracija, ki se izvaja v parlamentu, kamor so predstavnike izvolili državljanke in državljani. Če se v okviru neke sestave parlamenta uspe oblikovati koalicija, ki ima 46 glasov, nimamo niko­gar v tej državi, ki bi lahko – še zlasti pa ne predsednik državnega zbora –, rekel, da si ne želimo takšne vlade. Da je absurd še večji, smo imeli do sedaj 18 mesecev vlado, ki ni imela absolutne večine, pa Dejan Židan ni rekel, da si ne želimo vlade tega in tega.

Skratka, moja prva predpostavka v politiki je, da je treba imeti do vseh enaka merila, in če imaš do vseh enaka merila, tudi z vsemi lahko sodeluješ. Kajti potem vse na neki način tehtaš po istih vatlih in na podlagi tega ocenjuješ, kje lahko dosežeš kakšen napredek in kje ne. Če gremo sedaj na volitve, bo to pomenilo šest mesecev izgubljenih priložnosti. Šest mesecev ohlajanja gospodarstva, ko se lahko z ustreznimi reformami prilagodimo morebitnemu padcu v prihodnje.

Naj spomnim samo na to, da je bila vlada gospoda Janeza Janše leta 2012 zelo učinko­vita. V enem letu, v 12 mesecih, je sprejela pet strukturnih reform. Vlada Marjana Šarca v najboljših razmerah v 18 mesecih ni sprejela niti ene reforme. Zdaj pa si predstavljajte, da ta prosti tek podalj­šamo še za šest mesecev … In tisti, ki nas­protujejo temu, da se vzpostavi neka nova koalicija, so zgolj tisti, ki imajo koristi od sedanjega statusa quo. In so predvsem tisti, ki sami sebe smatrajo poklicane, da vladajo. Zgolj oni in nihče drug.

PB: Ravno danes je v Delu objavljen članek z naslovom SDS ima 170.000 novih potencialnih volivcev. Pa si človek reče, ali se mogoče zato bojijo iti na volitve. Za LMŠ se govori, da je vprašanje, kaj bi bilo z njo, za SMC pa, da samostojnega nastopa na volitvah glede na javnomnenj­ske raziskave ne bi preživela. Pa tudi pri SAB je vprašanje. Vi pa ste leta 2018 v intervjuju za 3. program TV Slovenija po desetih dneh začetka delovanja koalicije pod vodstvom Marjana Šarca dejali, "da bodo naredili vse, da bodo ostali skupaj, da ne bi šli na volitve, ker jih potem v naslednjem mandatu ne bi bilo."

LOGAR: Mislim, da v tem trenutku sploh še ni jasna definicija ali strategija, po kate­ri poti naj gredo tisti, ki si ne želijo nove vlade gospoda Janeza Janše. Na eni strani govorijo, da bo SMC prelomila ob­ljubo, ki jo je dala pred 18 meseci, po drugi strani pa, da če bodo šli sedaj ti isti na volitve, ne bodo prišli v parlament. Torej jim ne ostane veliko možnosti, drži? Potem je logično, če je njihova namera, da ostanejo v državnem zboru, da sestavijo vlado. Predvsem pa mislim, da se bodo zdaj ločile sile, ki v bistvu menijo, da je treba nekaj narediti za dobro Slovenije in verjetno sprejeti tudi kakšen kompromis, in na drugi strani sile, ki se ocenjujejo kot edine poklicane, da so na oblasti, in se sedaj resno bojijo, da bodo ostale odrezane od virov financiranja in moči. Rekel bi, da imamo trenutno nekakšen povolilni ponedeljek, ki pa je tokrat prišel 501 dan kasneje. In da smo v stanju, ki bi se moralo, če bi v slovenskem političnem prostoru prevladovala racionalnost, zgoditi 501 dan prej. Torej po volitvah.

Saj vemo, kaj se je zgodilo. Vsi tisti, ki so rekli »ne, ne, ne, ne gremo s SDS«, so naredili nekakšno kukuriku koalicijo, ki ni bila ničemur podobna, še celo manj­šinska je bila. Vsi skupaj smo ugotovili, da je to scenarij, ki za Slovenijo ne funkcionira.

Da, potrebujemo vlado z jasnim mandatom, z večino v državnem zboru, z ljudmi, ki imajo načrt, kaj želijo narediti, in z ljudmi, ki tudi znajo v politiki sprejemati odločitve.

PB: Septembra 2018 so bili najprej koalicijski dogovori z Novo Slovenijo, potem pa so pri pogovorih z Levico v predlogu koalicijske pogodbe, kar ste prav vi nekje poudarili, v trenutku zamenjali prioritete. Dejali ste tudi, da je Levica dejansko dolgo pogojevala delovanje vlade.

LOGAR: Samo poglej­te, kdaj se je vlada Marjana Šarca sesula sama vase. Marjan Šarec je očitno politik brez nekega koncepta, kaj narediti. Ne ve točno, kaj bi bilo dobro za Slovenijo, in v takšnem sistemu je zelo lepo imeti partnerja, tudi če je zunajkoalicijski, ki ti trasira agendo. Torej, da ti govori, kaj naj delaš. In dokler je imel Šarec v svojem krogu Levico, ki mu je govo­rila: dvigni socialne pri­spevke, naredi to, naredi ono, so v parla­mentarno proceduro prihajali predlogi. Sicer so bili zelo socialno, mestoma socialistično usmerjeni, ampak nekaj parlamentarnega dela je pa le bilo. V trenutku, ko se je Levica umaknila iz vladnega kroga, je bila koalicija izpraznjena.

Ni več vedela, kaj poč­ne, in v umanjkanju tega koncepta, kaj narediti, so se začeli prepiri znotraj koalicije, verjetno tudi prepiri med ministri. In ni dvakrat reči, da je prvi minister Šarec silil z ukinitvijo dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja, ki to sploh ni, zato, da je dobil razlog za odstop in apel za predčasne volitve. Kajti ta zakon je bil izredno slabo premišljen, nedodelan, z njim se dva njegova ministra nista strinjala, oba sta mu to povedala in oba sta zato odstopila. In vse dejansko kaže, da je Šarec potreboval samo kontekst, da je lahko nanj prilepil zgodbo o sebi kot žrtvi vlade, ki zaradi notranjih nas­protij ni sposobna sprejeti nobene reforme.

Skratka, mislim, da si Slovenija ne more privoščiti še enega takšnega obdobja brez jasne vizije. Medtem ko se ostale države razvijajo in sprejemajo strukturne reforme, mi samo nemo opazujemo, kako se posamezni politiki in koalicijske partnerice med sabo kregajo in si delijo plen. Tisti, ki bi morali od vlade dejansko kaj imeti, državljani in državljanke Slovenije, pa od nje nimajo nič.

PB: Katere ključne strukturne reforme bi morale biti po vašem mnenju izvedene?

LOGAR: Zdravstvena reforma, dolgotrajna oskrba, pokojninska reforma, verjetno tudi del delovnopravne zakonodaje. Skratka, cel kup teh področij je, ki so odprta in na katerih se nič ne naredi. Gotovo tudi nismo zadovoljni s prego­nom organiziranega in gospodarskega kriminala. Na tem področju se da zagotovo marsikaj postoriti. Pred nami so torej odprti problemi, ki terjajo takojšnje re­ševanje. Da pa je to reševanje možno, je verjetno treba imeti na ministrskih položajih tudi ljudi, ki imajo izkušnje.

Vlada Marjana Šarca je pokazala ravno to, kar sam vseskozi trdim – da je politika obrt. Politika ni nekaj, kar lahko kdorkoli počne praktično brez izkušenj, ampak je potrebna določena kilometrina. Tako kot frizer potrebuje izkušnje, da naredi dobro frizuro zvezdi za gala prireditev, mora imeti tudi politik izkušnje, da pripravi dobro zakonodajo in da jo spravi skozi zakonodajno proceduro.

Mislim, da se čas političnih naturščikov počasi izteka in na koncu koncev je morda ravno to ključni rezultat teh izgub­ljenih 18 mesecev vlade Marjana Šarca.

PB: Leta 2018, ko so govorili o davčni reformi, je vladajočo koalicijo fiskalni svet, ki ga je vodil Davorin Kračun, opozoril, da koalicijska pogodba ni vzdržna in da bi bila v skladu z njo država do 30 odstotkov dražja. Vi ste v tem kontekstu rekli o Levici, da ima z ekonomijo skre­gana stališča. V tem okviru me zanima, kaj menite o tem, da imamo v ustavi zapisano, da je Slovenija socialna država. Kakšno politiko pri tem zagovarjate?

LOGAR: V ustavi imamo vpisano zlato fiskalno pravilo in to je najvišji akt, ki ga morajo spoštovati vsi politiki, ki se ukvarjajo z upravljanjem države. Mimo tega ne moreš iti. V izvedbenem zakonu tudi piše, da fiskalni svet poda svoje mnenje, in fiskalni svet je v tem konkretnem primeru podal svoje mnenje, vendar se je ministrstvo za finance nanj preprosto požvižgalo. Takrat je minister Bertoncelj dejal, da on misli drugače, in je poslal nespremenjen predlog v odločanje v državni zbor.

Mi smo v fazi ohlajanja gospodarstva, kar terja ukrepe, ki bi to ohlajanje nekako ublažili oziroma spodbudili gospodarsko aktivnost. Vemo, kakšna ekonomska politika temu pritiče. Ekonomska politika, ki jo je prek proračuna predlagal mini­ster za finance, pa ni odgovarjala na te izzive. Tako da bo v tem pogledu nova vlada zagotovo morala opraviti nabor ukrepov, ki bi pospešili gospodar­stvo, ko se krivulja obrne navzdol.

PB: Marjan Šarec je nekje izjavil, da se mu zdi to zlato fiskalno pravilo prerigorozno, da omejuje razvoj.

LOGAR: No, to je tisto, kar sem prej omenil: da nekdo, ki je včeraj prišel v državno politiko, očitno ne pozna vseh zakonitosti političnega delovanja. Kakršnokoli mnenje o zlatem fiskalnem pravilu imamo, zapisano je v ustavi in imamo tudi izvedbeni zakon, ki je prejel 60 glasov. Torej ga je treba upoštevati. Nisem prepričan, da je predsednik vlade tisti, ki lahko javno polemizira z ustav­nim določilom. Kajti če si to dovoli, si lahko dovoli še marsikaj drugega. In predsednik vlade Marjan Šarec je enako počel, kot vemo, tudi pri poslanskih vprašanjih. Poslance je pri svojih odgovorih zasmehoval. Tega si do sedaj ni privoščil noben predsednik vlade.

Gre preprosto za politično kulturo, ki bi se je moral vsak posameznik, ki je aktivno v politiki, držati, ne pa je izpodbijati. Predstavljajte si, s to izjavo pred­sednik vlade izpodbija ustavno določilo. Kdo drug bo spodbijal zakonsko dolo­čilo, kriminalec bo spodbijal kazenski zakonik. Kje pa smo potem? In vsak se lahko sklicuje na Marjana Šarca, ker počne enako.

PB: Naj se navežem na to, kje smo potem, in skočim v leto 2014, ko ste vi prvič prišli v slovenski parlament kot poslanec in ste postali predsednik pre­iskovalne komisije za ugotavljanje zlorab v bančnem sistemu. Po tem so nekje zapisali »Anže Logar, znan po odkrivanju pokvarjenih banksterjev«. Kolikor vem, za bančno luknjo v višini pet milijard evrov ni še nihče odgovarjal.

LOGAR: Drži.

PB: Kje pa sploh smo pri tem?

LOGAR: Pri tem, da je treba močno pospešiti pregon gospodarske krimina­litete. Eden od sklepov te preiskovalne komisije je bil, da se ustanovi speciali­zirano sodišče za pregon finančne, bančne kriminalitete.

PB: To je bil sklep državnega zbora.

LOGAR: Tako je, to je bil sklep držav­nega zbora. Veste, kaj je na to rekla mini­strica za pravosodje iz vrst SD? Da ona tega ne bo naredila, ker se ji to ne zdi smiselno. Skratka, v vladi Marjana Šarca je pregon gospodarske, finančne, bančne kriminalitete ne samo zastal, ampak je šel rakovo pot. Ob tem se vprašaš, zakaj je tako. Verjetno določeni lobiji niso ravno zainteresirani za to, da se temu temnemu poglavju nedavne slovenske zgodovine pride do dna. In del tega, da se tako nasprotuje spremembi oblasti, da se oblikuje neka desnosredinska vlada, bi pripisal tudi temu, da so centri moči, ki so bili napajani ali pa imajo vzvode prek tega kapitala, ki je poniknil v slovenskem bančnem sistemu, zainteresirani, da obstane trenutni status quo.

PB: Tukaj se mi zdi zanimiva ugotovitev Alija Žerdina v Sobotni prilogi, v kateri vas je v Portretu tedna označil pred zad­njimi županskimi volitvami leta 2018, in sicer je zapisal, da je komisija, katere predsednik ste bili, »mandat končala z obsežnim poročilom. Politično odgovornost za zlorabe v bankah pa je pripisala vladam tako leve kot desne provenience in centralni banki. Politična odgovornost desnih vlad je, če nekoliko poenostavimo, po ugotovitvah Logarjeve komisije manjša, saj naj bi bile odgovorne pred­vsem zato, ker jim ni uspelo presekati vozlov gospodarsko-političnih navez. Kot predsednik preiskovalne komisije je Logar vzbujal vtis kompetentnega izpra­ševalca, ki razume, kam velja usmeriti žaromete parlamentarne preiskave.« Kaj pa politična odgovornost levih vlad?

LOGAR: No, najbolj eklatanten primer, ki najbolje ponazarja vse skupaj, je ravno primer domnevnega pranja denarja Islam­ske republike Iran prek naše največje banke, Nove Ljubljanske banke, tako imenovana zadeva Farrokh. V svetu ne poznam predsednika vlade, ki bi bil o tako obremenjujočem poslu obveščen s posebnim poročilom varnostno-obveščevalne agencije, torej naše Sove, pa bi kuverto s podrobnim poročilom raje pustil zaprto. To je storil tedanji predsednik slovenske vlade gospod Pahor. Vemo, iz katere stranke je, vemo, kateri ministri so bili takrat o tej zadevi še obveščeni. Postopek ne samo, da ni stekel, ampak se je primer umaknilo iz preiskovalnih miz v arhiv, kjer je bil namenjen za izbris. In če te zadeve mi takrat ne bi odkrili, še danes o njej ne bi nihče govoril.

V preiskavi bančne kriminalitete smo naleteli na številne indice, v kate­rih so bile izpostavljene politično-kadrovske po­vezave; celo tuji nadzorniki Nove Ljubljanske banke so na sejah opozarjali, da na takšen vpliv politike, kot se dogaja v tej banki, ne bi naleteli v nobeni drugi evropski državi. Skratka, v po­ročilu smo vse te indice posebej izpostavili, zraven dodali materialne dokaze, magnetograme sej nadzornih svetov, pričanja prič, pričanja tajnih prič, ampak če ministrica za pravosodje reče, da ne bo uresničila sklepa državnega zbora, potem verjetno veste, da tudi ostale strukture pod tem nivojem ne bodo opravile tistega, kar bi bilo treba.

PB: Torej se ni nič zgodilo.

LOGAR: Po mojem vedenju se ni zgodilo prav veliko.

PB: Čeprav je šlo tudi za mednarodni vidik, za kršitev embarga. Pa tudi za vprašanje sodelovanja obveščevalnih služb in s tem ne nazadnje za to, ali se Sloveniji kot državi zaupa.

LOGAR: Še več. Darko Muženič, tedanji predstojnik urada za preprečevanje pranja denarja, ki je eni od tujih agencij za preprečevanje pranja denarja pošiljal napačne odgovore, je danes predstojnik nacionalnega preiskovalnega urada.

PB: Ali gre pri tem za nagrado?

LOGAR: Sam si tega ne morem drugače razlagati. Vseeno mislim, da so določene meje. V politiki lahko vedno vlečeš elastiko v to ali ono stran, ampak nekaterih mej pa vseeno ne smeš prečkati. Da nekoga dobiš z roko v marmeladi, ta pa potem lahko postane celo funkcionar, ki naj bi preiskoval tiste z rokami v marmeladi, je, oprostite, nesprejemljivo.

PB: Junija 2019 pa ste rekli, da je Harij Furlan za nedelo pri pregonu bančnega kriminala nagrajen z napredovanjem. Šlo pa je za …

LOGAR: … preiskovanje zadeve v zvezi z Golobičevo Ultro. Sedem let so preiskovali primer, da so na koncu ugotovili, da ne samo, da ni bilo nič narobe, temveč da so organi banke celo ravnali z največjo skrbnostjo dobrega gospodarja. Skratka, ko bereš to judikaturo, ti gredo lasje pokonci. Vsak razumen človek ve, da je tu nekaj hudo narobe, pa kljub temu gredo te procedure normalno naprej. Enako, kot se dogaja v primeru ljub­ljanskega župana in kanala C0.

PB: Do tega še prideva. Prej me še zanima vaše mnenje o televizijski oddaji Brezno, kajti vi ste dejali, da v svojem bistvu izkrivlja resnico o bančni luknji. V čem?

LOGAR: V tem, ker želi fokus problema preusmeriti na tiste, ki so ugotavljali bančno luknjo in delali izračune, stran od tistih, ki so skopali bančno luknjo. Gre za preusmeritev fokusa s tistih, ki so slabo novico povzročili, na tiste, ki so slabo novico samo prinesli. To je bil tipičen spin paradržave, ki se je v tem primeru bančne luknje ujela v lastno zanko in poskuša zdaj sicer ne z beljenjem svoje črne zgodbe, ker je to nemogoče, ampak s preusmerjanjem pozornosti zmanjšati breme svoje lastne krivde.

PB: Med drugim ste proučevali tudi Factor banko, Probanko, pri tem pa ste imeli težave priti do gradiva.

LOGAR: Ja, sedem mesecev smo se pregovarjali z okrožnim sodiščem v Ljubljani.

PB: Zdaj pa se posvetiva problematiki gradnje pove­zovalnega kanala C0. Dejali ste, da ste bili od leta 2016 petnajstkrat neuspešni s poslanskim vprašanjem o tej zadevi in da vam je šele šest­najstič uspelo. Zakaj tolikokrat?

LOGAR: Zato, ker je to projekt nekega omrežja moči, ki ima vzvode praktično po vseh odločevalskih stopnjah: od upravne enote do okoljskih agencij in mi­nistrstev. In ko se spo­padeš s takšnim sistemom, te vseskozi prepričujejo, da vse to nima smisla, da je to potrata časa in da je bolje, da se s tem sploh ne ukvarjaš. Ampak če si malce bolj vztrajen in na­daljuješ ter z vsakim novim vprašanjem odpiraš nove teme in dileme, s tem dejansko začneš opozarjati tudi druge ljudi na to, kaj se dogaja. Na začetna poslanska vprašanja sem prejemal relativno vsebinske odgovore, tako da je eno vprašanje vodilo v drugo in naprej v tretje. Tako se je zgodba sama od sebe vedno bolj dopolnjevala. Ko so na ministrstvu to ugotovili, so začeli odgovarjati z enostavčnimi odgovori. Skratka, hiša se je zaprla.

Ko pa je bilo na podlagi teh poslanskih vprašanj toliko informacij že zunaj in predvsem zaradi upora okoliških prebi­valcev, ki so jim nezakonito rili po zemlji, so se ljudje vprašali: »Čakajte malo, kje pa je moja ustavna pravica do zasebne lastnine?« In ko so se s tem sčasoma začeli ukvarjati tudi mediji in ko se je poštenjak na tej ali oni strani ali v tej ali oni instituciji, na tem ali onem ministrstvu vendarle zganil, se je v bistvu začelo spraševanje o tem, ali je ta projekt čist, ali pije vodo, oziroma natančneje, ali pušča fekalije.

In sčasoma je prišlo do ugotovitve, da so bili številni postopki kršeni, da je projekt nevaren za ljubljansko vodo in da je očitno prišlo do zlorab. Ker pa so vključena tudi obsežna evropska sredstva, je želja po dodatnem razkrivanju verjetno manjša, ker bo treba ta sredstva vrniti. In ravno sedaj, ko imamo brezvladje, ljubljanski župan maksimalno hiti, da bi v tem času čim več naredil. Ker se boji, da bi moral ta projekt, če bi prišlo do spremembe oblasti, ustaviti.

PB: Se trenutno gradi?

LOGAR: Trenutno se gradi s polno paro. Ravno danes so s pomočjo policije zaustavili pro­met, da okoliški prebivalci, ki imajo tam svoje njive, ne bi mogli do svojih parcel dostopati s traktorji in tako zava­rovati svojih zemljišč.

PB: Če povzamem gradivo, ki sem ga prebral o gradnji povezovalnega kanala C0, vi pravite, da so razkrite velike nepravilnosti, ki so jih zagrešili na Agenciji Republike Slovenije za okolje (ARSO), in da so velike nepravilnosti naredili tudi na upravni enoti v Mostah.

LOGAR: Tako je.

PB: S tem gradbeni načrt ni veljaven …

LOGAR: Ne, je veljaven, saj ga je izdala upravna enota, so pa bile storjene hude nepravilnosti pred izdajo dovoljenja in med komunikacijo z Evropsko komisijo in domačo stranjo, torej ministrstvom za okolje in prostor.

PB: Zraven pa je še Jaspers.

LOGAR: Jaspers je tukaj nepomemben, ker je samo svetovalno telo, ki pove, katere dokumente potrebuješ. Evropska komisija pa je dvakrat vprašala našo stran, ali smo res prepričani, da želimo na tem mestu zgraditi kanalizacijo čez vodno zajetje, in slovenska stran je dvakrat odgovorila pritrdilno z zagotovilom, da ne bo škodljivih vplivov na okolje. Čeprav pre­soje vplivov na okolje sploh niso opravili. To je tipična zgodba prevlade nekega politično-kapitalskega interesa nad stroko. Zdi se mi neverjetno, do kod sežejo lovke posameznikov v tej državi. Sam še vedno zaupam v delitev oblasti, v neki ‘checks and balances’, ki bi moral vsak tak poskus na eni od stopenj ustaviti, a očitno neka­teri posamezniki svoje projekte lahko izpeljejo do konca, ne da bi se upoštevalo vsaj kanček strokovnosti za zaščito temelj­nih virov, ki jih Slovenija ima.

PB: Če prav razumem, gre pri tem projektu gradnje povezovalnega kanala C0 za to, da bi od tega nekdo imel osebno materialno korist?

LOGAR: To morate vprašati tiste, ki gradijo. Sam izhajam iz zaščite vode in izhajam iz tega, da gre za popolnoma iracionalno odločitev. Poglejte, kanalizacijo, fekalije, boste v ceveh premera 1,2 metra speljali čez vodno zajetje, iz katerega vsi pijemo. Povejte mi, kdo na tem svetu je tako nor, da bi se izpostavil takšnemu tveganju? Če bi ta projekt speljali tako, kot je treba, ob robu strnjenega naselja mimo vodnih virov, bi bil seveda bistveno dražji. Skratka, najceneje je, da se ga pelje kar počez.

PB: Zakaj pa ne po Celovški?

LOGAR: Tudi ta trasa je možna, ampak ne želim se spuščati v posamezne stro­kov­ne rešitve. Naj izberejo najboljšo tisti, ki opravljajo to projektno delo.

PB: Se je pa v medijih pojavilo, da župan Zoran Janković in njegovi ožji sodelavci na Mestni občini Ljubljana skušajo jav­nost prepričati, da gre pri poizkusu za­ustavitve gradnje povezovalnega kanala C0 čez naravovarstveno območje zgolj za nagajanje nevoščljive SDS in da se s tem škoduje ljudem. Gre pri tem za pos­kus piarovskega spina?

LOGAR: Ja, kaj pa jim je ostalo drugega. To je približno toliko tehten argument, kot je ta, da stranke s SDS ne gredo v koalicijo. Tovrstna argumentacija nima nobe­ne racionalne podlage. Ko umanjka tehtnih razlag za to, da si speljal kanalizacijo čez vodno zajetje, pač upo­rabiš zimzeleno krilatico o političnem nagajanju.

PB: Ampak še enkrat, kaj potem to pomeni, da se gradnja nadaljuje tudi po tem, ko je v petek, 22. novembra 2019, državni zbor soglasno sprejel napotilo ministrstvu za okolje in prostor, naj ustavi gradnjo kanalizacijskega voda čez ljub­ljanski vodonosnik Kle­če, vi pa pravite, da s polno paro delajo dalje.

LOGAR: Poglejte, vlada Marjana Šarca ni nič na­redila. Saj vemo, Marjan Šarec in Zoran Janković izhajata iz iste politične skupine, oba sta bila v Pozitivni Sloveniji. Kot poslanec ne morem drugega kot to, da izražam nezadovoljstvo nad pasivnostjo državne ravni. Ta pasivnost je verjetno nekaterim všeč in je tudi eden od razlogov, zakaj si vplivne strukture ne želijo spremembe oblasti.

Samoodstopljeni koaliciji v tej zgodbi ni uspelo zaščititi integritete najvišjega demokratičnega telesa, državnega zbora, niti ni ustavilo lomastenja ljubljanskega župana po zajetju ljubljanske pitne vode. Tudi zato je dobro, da Šarec gre. Ko se bo enkrat v ta projekt vključila neodvisna stroka – za to pa bo verjetno treba prevetriti strukture, ki so omogočile izgradnjo kanala C0 –, boste videli, da bo toliko argumentov za ustavitev tega projekta, da bo ta lahko postal kar spomenik zablodeli politiki, ki smatra, da je tako zelo vsemogočna, da ji niti zakonov niti procedure niti temeljnih fizikalnih zakonitosti ni treba spoštovati.

PB: To me spominja na TEŠ 6.

LOGAR: Drži. Zelo podobno je. TEŠ 6 nas je zelo drago stal in še nas bo, ker bo treba odkupovati kupone zaradi dodatnega onesnaženja zraka s fosilnimi gorivi. Politika bi morala poskrbeti, da ustavi nesmisle in norosti v času, ko nastajajo. Ne pa, da jih potem sanira. Kot opozicijski poslanec sem čutil dolžnost, da v primeru kanala C0 naredim vse, kar lahko. In glede na to, da je potem državni zbor to iniciativo posvojil in sprejel ustrezne sklepe, lahko rečem, da sem bil pri tem uspešen. Naprej pa je to stvar ministrstva in ustreznih služb, ki morajo sklepe državnega zbora uresničiti.

PB: Glede tega bi vprašal še nekaj. Če bi se sodno ugotovilo, da je bil celoten postopek za gradnjo kanala C0 izpeljan zakonsko napačno, bi morali ne samo vrniti evropska sredstva, ampak bi to tudi pomenilo, da je šlo tudi de facto in de iure za nelegalen poseg v zasebno lastnino?

LOGAR: Kopalo se je na zemljišču ljudi, ne da bi izvajalec za to imel ustrezno soglasje. Ampak že prvi del glede postopkov na ARSO je bil nepravilen, kar je ugotovila tudi interna revizija ministrstva, ki je bila izpeljana na podlagi vseh teh javnih pritiskov.

PB: Glede na to, da sva na ljubljanskem območju in da ste vi Ljubljančan, ne moreva mimo vaše kandidature za župana slovenske prestolnice leta 2018, ko ste v svojem programu poudarjali ne kvantiteto, ampak kvaliteto. Ne samo lišpanje centra, o katerem sicer menim, da je tudi dobro, ampak ste poudarjali, kot že rečeno, kvaliteto življenja občank in občanov. V prvi plan pa ste dali zagotavljanje primarnega zdravstvenega varstva s predlogom, kako bi odpravili čakalne vrste predvsem pri zobozdravstvu, fizioterapiji in ginekologiji. Pri tem bi vas vprašal, pa ne samo na ravni Ljubljane, ampak na ravni države: zobozdravstvo dejansko obstaja samo zasebno …

LOGAR: … ampak mi vsi plačujemo obvezno zavarovanje, ki naj bi krilo tudi zobozdravstvo. A če uporabljamo storitve javnega zobozdravstva, pridemo na vrsto takrat, ko zoba več ni. Nekaj plačujemo državi vnaprej, pa za to ne dobimo nič v zameno. Če želimo kakšno zobozdravstveno storitev, si jo moramo plačati iz lastnega žepa, če naj bo poseg pravo­časen. To je najbolj nedemokratičen način zagotavljanja zdravstvenega varstva, ker v bistvu dvakrat plačuješ in ker so tisti, ki si tega ne morejo privoščiti, še dodatno oškodovani.

Če govoriva o programu Pozdravimo Ljubljano, ki smo ga skupaj z ekipo pripravili leta 2018 za županske volitve, lahko rečem zgolj: vse, kar je v programu in kar sem zastopal v predvolilni kampanji, je danes še bolj aktualno.

PB: Povejte.

LOGAR: Primarnega, osebnega zdravnika v Ljubljani ne moreš dobiti. Poglejte primer zobozdravstva, ginekologije, pediatrije – vse to so ključni problemi, s kate­rimi se povprečna Ljubljančanka oziroma Ljubljančan srečujeta, mestna oblast pa za to ne naredi prav nič. Če odstranimo lišp, ki ste ga omenili, lišp, ki je Ljub­ljano po videzu samega središča sicer približal evropskim metropolam, toda zgolj po videzu, ne pa po vsebini, lahko ugotovimo, da aktualni župan dejansko ni rešil nobenega strateškega problema. Je morda problem prometa rešen? Ni. Je zdravstvena nega rešena? Ni. Pa lokalna samouprava, opolno­močenje perifernih delov občine, ali je to rešeno? Ni. Vsa vprašanja so še vedno aktualna in nobenega stra­teškega odgovora ni na vidiku.

PB: Kako pa vidite v Ljub­ljani stanovanjsko proble­matiko?

LOGAR: Celoten segment stanovanjske oziroma najem­niške problematike v Ljubljani je pereč in nedodelan. Kar kliče po aktivnejši stanovanjski politiki. Aktualna mestna oblast tudi na tem področju ne najde rešit­ve. Gradnja vedno novih kapacitet za odkup ni rešitev. Ljubljana vendarle potrebuje dovolj obsežen fond najemniških stanovanj, da bo omogočil konkurenco lastniškemu trgu, hkrati pa bo omogočil kroženje najemnikov glede na določeno strukturo, od študentov do mladih družin in do poklicnih oziroma socialnih stanovanj. Mestna občina bi morala sprejemati prostorske načrte v smeri, da od investitorja zahteva zagotovitev določenega deleža stanovanj tudi za najem. Tak primer uspešne stanovanjske politike imamo na Dunaju.

PB: Podobno situacijo imamo tudi pri domovih za ostarele. Če se ne motim, samo v Ljubljani čaka na sprejem 6000 občanov in občank, v preostali Sloveniji pa še enkrat toliko.

LOGAR: Grozljivo. Povejte mi, kdo se je s tem vprašanjem ukvarjal v Ljubljani in kdo se je z njim v zadnjih 18 mesecih ukvarjal v vladi!? Niti eden. In ko smo v SDS skušali v državni proračun vložiti amandma, da se povečajo sredstva za gradnjo domov za starejše občane, je aktualna koalicija ta amandma gladko povozila.

PB: Ljubljano pestijo tudi veliki prometni zastoji, saj vanjo vsak delovni dan pride …

LOGAR: … od 130.000 do 140.000 ljudi …

PB: … in jo tudi zapusti. Naj naredimo še ne vem kakšno obvoznico okoli mesta, to ne bo rešilo tega problema.

LOGAR: Hkrati pa se podraži javni potniški promet in ohranja mrežo javnega pot­niškega prometa, ki je izjemno zastarela. 40, 50 let se ni prilagodila spremembi razvoja mesta in spremembi poselitve po posameznih delih Ljub­ljane. Reforme tras javnega prometa se aktualni župan, ki ima absolutno večino v mestnem svetu, ne želi lotiti. Zaradi tega, ker bi to za določen odstotek prebivalcev pomenilo neko spremembo. V prvi fazi morda manj prijetno. Da namesto pred svojim vhodom čakaš na avtobus pred sosedovim vhodom in namesto da te isti avtobus pripelje od kraja A do kraja B, moraš vmes dvakrat prestopiti. V zameno za to pa prideš na cilj v desetih minutah na­mesto v petdesetih kot sedaj. Treba je spremeniti in posodobiti omrežje javnega potniškega prometa, a tega z aktualno mestno oblastjo očitno ne bo možno doseči. To čaka naslednjega župana.

PB: Boste vi spet kandidirali?

LOGAR: O tem nisem razmišljal. Moram reči, da smo šli zelo iskreno v to kam­panjo, nismo se ukvarjali z aktualnim županom, ampak predvsem s programom, ki smo ga želeli čim bolj podrobno predstaviti. Bili smo zelo dobra ekipa in vsi smo nekako dihali za ta projekt, volivci pa so se pač odločili drugače.

PB: Je pa dejstvo, da ste vi kot kandidat SDS dobili veliko več glasov kot kdo z desnice pred vami.

LOGAR: Drži, ampak še vedno ne dovolj.

PB: V še aktualnem sklicu državnega zbora pa ste predsednik Komisije za nadzor javnih financ. V tem okviru me zanima vaše mnenje o problematiki velikih državnih infrastrukturnih projektov – o gradnji drugega tira, druge cevi pre­- dora Karavanke in tretje razvojne osi. Na primer, za severni del tretje razvojne osi od Šentruperta do Velenja nekateri se že govori, da bo postal avtocestni TEŠ 6, saj bo njegova gradnja zaradi številnih predorov in viaduktov časovno daljša, ekološko bolj sporna, predvsem pa za vsaj 200 milijonov evrov dražja.

LOGAR: Ravno zaradi takšnih dilem smo sklicali že več sej komisije tako o tretji razvojni osi, drugem tiru kot tudi o javnih naročilih v cestnih projektih. Po koncu teh sej nisem ostal pomirjen, ampak me je kvečjemu še bolj zaskrbelo, kako neka­teri smatrajo davkoplačevalski denar kot danost, ki je tu zato, da se ga troši. Pogosto se dogaja, da projektne faze peljejo korak za korakom v daljšem časovnem razmaku tudi zato, da potem, ko se ugotovi, da posamezen projekt ni optimalen, re­čejo, »ja, zdaj se pa odločite, ali hočete, da se ta projekt zgradi do konca, ali pa gremo še enkrat po isti poti«.

Zdi se, da se nad temi projekti ne vrši dovolj nadzora tako v fazi planiranja kot v fazi izvajanja. Imamo pa danes eno pomembno prednost, in sicer javne tenderje, na katere se prijavljajo tudi tuji izvajalci. To je na neki način zagotovilo, da bodo ponudniki vendarle pripravili ponudbe, ki so ustrezno konkurenčne in ki ne skrivajo korupcijske ‘tolšče’ kot v časih izgradnje avtocestnega križa.

Želja po nepo­štenem zaslužku verjetno še vedno je, ampak odprta konkurenca ubija možnosti za to.

PB: Ali bi bilo tukaj možno na državni ravni kaj spremeniti v samem sistemu javnega naro­čanja, da le ne bi bilo toliko metanja polen pod noge in da priprava posameznega projekta, da se sploh začne izvajati, ne bi trajala dve leti ali še več?

LOGAR: Lahko bi. Ampak naša zakonodaja je vedno izgovor za to, da se nekaj da ali pa da se nečesa ne da. Kar je v danem trenutku pač bolj oportuno. Če je predstojnik nekega oddelka, urada, službe, ministrstva oseba z integriteto in z zdravim razumom, bo zakonodajo uporabljal skladno z namenom zakonodajalca. Nobena zakonodaja sama po sebi ne bo rešila problema. Uzakonjanje vseh možnih variant zgolj pripelje do tega, da se predstojniku ni več treba odločiti, ampak bo vsako odločitev ali preložitev odločitve utemeljil s črko zakona, saj vendar zakon definiral vsak korak posebej. Vzemimo za primer insolvenčno zakonodajo. Njen 221. člen ima podčlene od A pa vse do Z. Torej 221/A, 221/B, 221/C … Pa mi povejte, ali je takšna zakonodaja pregledna? Ali pa je namerno nepregledna zato, da jo tisti, ki jo dobro pozna, uporablja tako, kot se mu zahoče? Zakoni morajo biti enostavni, da jih vsak razume. Tisti, ki odločajo na podlagi teh zakonov, pa morajo te zakone brati skladno z namenom zakonodajalca, ne pa skladno z namenom lobija, ki mu more­biti pripadajo.

PB: Kako pa vidite razvpiti odpis 29 milijonov evrov dolga?

LOGAR: Tudi na temo zlorabe po­enostavljene prisilne poravnave smo sklicali Komisijo za nadzor javnih financ. Ko sem začel študirati gradivo za to sejo, so mi šli dobe­sedno lasje pokonci. 250 vplivnih posameznikov se je na podlagi te zakonodaje, ki je bila sprejeta samo v treh tednih, znebilo od 50 do 99,7 odstotka dolga, skladno z zakonom ter na račun in na plečih podizvajalcev oziroma tistih malih obrtnikov, ki so sicer opravili svoje storitve, a ostali brez plačila. To je bila legalna kraja, ki jo je omogočila vlada Alenke Bratušek v novembru 2013 – vemo, takrat je bila še tesno povezana z ljubljanskim županom – in kar trikrat je to zakonodajo uporabil eden od njegovih sinov.

Zanimivo pri tem je, da se je en dan po tem, ko smo sklicali seja na to temo, sodišče vendarle pritožilo in s to pritožbo tudi uspelo. Vsaj eden od omenjenih treh primerov, mislim, da za sedem milijonov in pol, je potem padel na sodišču.

Ampak poglejte ta absurd. Če ne bi bilo tega javnomnenjskega pritiska, se sodišče ne bi pritožilo in bi se nekdo očitno na lahek način razdolžil za sedem milijonov in pol, ne da bi moral za to migniti s prstom. In najhuje je, da je to isto sodišče, ki se je po javnem pritisku pritožilo, v prejšnji fazi poenostavljeno prisilno poravnavo potrdilo! Vsaj pri meni to ruši zaupanje v pravosodni sistem in mislim, da je tudi to eno od tistih perečih vprašanj, ki se ga mora bodoča vlada zelo hitro lotiti.

PB: Devetnajstega decembra 2019 ste bili gost televizijske oddaje Ekstravisor, v kate­ri ste gostje govorili o nadzornikih in o njihovih pristojnostih ter odgovornostih. V tej oddaji so predvajali tudi posne­tek vrhovnega državnega tožilca Kozine in pa Antoloviča iz Policije. Vi ste na to rekli: »Saj če slišimo vrhovnega državnega to­žilca Kozino, ko na neki način opravi­čuje, zakaj ni nobenega postopka zoper nadzornike, pa gospoda Antoloviča iz policije, zakaj je to tako dokazati, potem ni čudno, da nobenega od njih [od odgovornih/od nadzornikov] ne procesirajo.« Rekli ste tudi, da »je korporativno uprav­ljanje v Sloveniji v neki hudi krizi. Nadzornik poleg tega, da je zavarovan za svoje odločitve do višine nekaj milijonov evrov, je očitno varen še pred tem, da bi organi pregona, če bi se neka evidentna kršitev pojavila, tudi opravili svoje naloge, za katere so plačani. Mene te izjave tistih, ki bi morali opravljati svojo nalogo, pač rahlo skrbijo. Če pa odgovorim, kje so tiste zadeve, tam, kjer sta pravila vrhovni tožilec in predstavnik policije – in to je nikjer. In to je žalostno.« Torej se po tem sodeč zadeve ne premaknejo ne v sodstvu ne pri policiji. Kaj narediti?

LOGAR: Poglejte, danes potrebujete, če ste na ‘pravi’ strani – ne bi sicer rad vnašal, dodatnega dvoma v delo preis­kovalnih organov in organov pregona, a drugače se ne da – pet kriminalistov, pet tožilcev in pet sodnikov v celem sistemu organov pregona, da se lahko neki postopek ustavi, zavrne ali zavrže. Če gre skozi pri kriminalistu, zadevo ustavi tožilec, če jo slučajno ne dobi pravi tožilec, pa zadevo ustavi ‘pravi’ sodnik.

Sodstvo je tista zadnja instanca, ki mora zagotavljati zaupanje v pravosodni sistem, a kaj, ko sodni spisi določenih vplivnih posameznikov vedno pridejo k istemu sodniku. Recimo konkreten primer pri ljubljanskem županu. Sodnica, ki je sodila v zadevi farmacevtka, je dobila tudi razvpito zadevo v zvezi s Stožicami. Gre za ključni primer z dokazi, na katerih temeljijo tudi vse druge obtožnice. Če se bo, teoretično, tudi tokrat odločila za umik dokazov, bodo padli tudi ostali primeri.

To zadevo bi zelo enostavno rešili tako, da bi sodnike dodeljevali z računalniškim algoritmom, neodvisno. Veliko problemov bi rešili že samo s tem. A zanimivo, ni interesa, da se to naredi.

PB: Številni vidijo vas kot naslednika Janeza Janše v stranki SDS. Kako to komentirate?

LOGAR: Ne komentiram, ker kakšnih posebnih ambicij nimam. Nalogo, ki so mi jo kot poslancu zaupali volivke in volivci, želim izpolniti v najboljši meri. Osebno bi se zelo slabo počutil, če mandata ne bi izkoristil za to, da nekaj spremenim na bolje. Trenutno lahko to poč­nem zgolj kot opozicijski poslanec, kar je že na začetku obsojeno na skromnejše uspehe. Ampak ravno teme, ki sva jih obdelala v tem intervjuju, dokazujejo, da z vztrajnostjo lahko dosežeš premike. V življenju nikoli nisem taktiziral ali vna­prej podrobno načrtoval. Življenje je za­nimivo samo po sebi. Splača se uživati v vsakem trenutku, ki ga imaš, prebroditi vsak padec, to, kar imaš, pa izkoristiti za čim pomembnejši odtis, ki ga boš pustil naslednji generaciji.

Tekst Borut Omerzel
Foto Aleksandra Saša Prelesnik

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri