Ilka Štuhec: "Nihče ni narejen iz kamna"

  • 01.12.2019

Ilke Štuhec ni treba posebej predstavljati, njeni dosežki govorijo sami zase.

(Foto: Helena Kermelj)

Kraljica hitrih disciplin navdušuje s spusti po belih strminah, z zlatim odličjem na zadnjem svetovnem prvenstvu v švedskem Areju se je še drugič v svoji karieri zavihtela na sam smukaški vrh. Pred tem se je z nazivom svetovne prvakinje okitila leta 2017. V nadzemeljski sezoni 2016/17 je v svetovnem pokalu kar sedemkrat stopila na najvišjo stopničko, štirikrat v svoji paradni discip­lini – smuku, dvakrat v superveleslalomu, v Val d'Iseru še v alpski kombinaciji. Sezono je kronala z dvema malima kristalnima globusoma, v smuku in alpski kombinaciji. Cilje za olimpijsko sezono je že v samem začetku razblinila poškodba prednjih križnih vezi v levem kolenu, a Ilka se je po 20 mesecih premora na smučke vrnila še močnejša. V italijan­ski Val Gardeni je nanizala dve zaporedni zmagi, v smuku in superveleslalomu, ter se ohranila v samem vrhu, po grdem padcu v Crans Montani konec letošnjega februarja pa je bila primorana skleniti sezono, zdaj pa je našpičena za sezono 2019/20.

1. Vidim, da ste spremljali srebrno pravljico slovenskih odbojkarjev, prav tako kolesarske dosežke Pri­moža Rogliča in Tadeja Pogačarja. Ali zaradi lastnih športnih izkušenj še toliko bolj cenite dosežke drugih slovenskih športnikov?

Vsekakor. Dobro se zavedam, da uspeh na tako visoki ravni nikdar ni slučaj oziroma nekaj, kar se zgodi samo po sebi. Dobro vem, da je v takšne uspehe vloženega ogromno dela, marsikateri padec … Nobena športna pot ni sestavljena zgolj iz vzponov, del tega so vedno tudi padci. Padeš, vstaneš in tako naprej. V poletnih mesecih, ko vlada pravo zatišje pred zimskimi športi, je super videti 'poletne' športnike, ki prevzamejo štafeto.

2. Čigava podpora pa vam v življenju pomeni največ?

Podpora mojih bližnjih. Podpora moje mame in moje ožje ekipe, saj je prav ta tudi v težkih trenutkih najbolj potrebna. To so ljudje, ki so mi tudi takrat blizu in vedo, kako me v tistem trenutku dvigniti, če si ne morem pomagati povsem sama. Seveda tudi pozitivna energija, ki jo dobim od navijačev in prijateljev.

3. Tudi vaša športna pot je sestavljena iz vzponov in padcev. Kaj je bilo tisto, kar vas je po vsaki poškodbi gnalo naprej? Katera misel vas je spet postavila na noge?

V meni je ves čas prisotna želja, volja, da nadaljujem, da pokažem, kaj vse še zmorem. Vem, da lahko. Vem, da nisem še pokazala vsega, kar znam. Že od malega se ukvarjam s smučanjem, to je moje veliko veselje, moje življenje. Za enkrat si ne že­lim početi prav nič drugega.

4. V enem od lanskih intervjujev ste dejali, da je bilo po zadnji poškodbi, zaradi katere ste morali izpustiti celotno olimpijsko sezono, najteže priti nazaj.

Sama pri sebi sem vedno vedela, da nisem še rekla zadnje besede. Da nisem še pokazala vsega. Prav zato sem se v preteklosti tudi odločila za svojo osebno ekipo, naj se sliši še tako razvajeno, ampak ekipo, v kateri je vse podrejeno meni, da delamo točno to, kar je za moj napredek potrebno. Ko se je enkrat izkazalo, da to vedo že vsi, je bilo težko priti na resnično visok nivo. Pred tem ob poškodbah ni bilo teh težav, takrat sem se šele prebijala na vrh, ko pa si enkrat tam, je težko priti nazaj. Imela sem visoke cilje. Vedela sem, da lahko dosežem stopničke. Ko sem tako dosegla šesto mesto v Lake Louisu, sicer odličen rezultat, saj je vse, kar je med prvo deseterico, vrhunsko, sama nisem bila zadovoljna. Vrniti se na vrh ni tako enostavno, kot se morda komu zdi na prvi pogled. Češ, poškodovala sem se, ko se bom vrnila, bom nadaljevala tam, kjer sem končala. Daleč od tega. Vsi v karavani se trudijo, trenirajo in želijo biti najboljši.

5. Kar se vztrajnosti tiče, ste resnično velik vzor. Ste bili že od malih nog takšni? Ste si že med odraščanjem postavljali visoke cilje?

Čeprav se ne spomnim vsega, bi rekla, da ja. Imam starejšo sestro, ki sem jo morala ves čas loviti, se truditi, da jo premagam. Vse se je začelo z igro, žgeč­kanjem, na koncu pa se je končalo s pretepom. Moja mama vedno pravi, da je super imeti same punce. [smeh] Na neki način sem se morala boriti. To sem očitno prenesla tudi v smučanje. Že od malega mi je naklonjeno početi tisto, kar počnem najraje na svetu. Mislim, da lahko kaj takšnega zase trdi le peščica ljudi. Moja ljubezen do smučanja v tem času ni zbledela, na snegu še vedno maksimalno uživam. Zato verjamem, da imam v dobrem še nekaj let.

6. Poznate omejitve svojega telesa? Veste, do kod zmore ali to še preizkušate?

V vrhunskem športu vedno misliš, da te omejitve poznaš, zato se ob­časno malce preceniš. Počasi se naučiš in vzameš v zakup, da naslednjič napake ne ponoviš. Letos sem zaradi drugačnega načina treningov in celotnega kondicijskega pristopa spoznala, da lahko počnem marsikaj, za kar sem dolgo časa mislila, da ne zmorem. To mi je dalo dodatno motivacijo. Med drugim lahko normalno pokleknem, počepnem in v tem položaju ostanem štiri sekunde. Naj se sliši še tako banalno, z mojimi koleni je to kar velika zmaga. [smeh]

7. V enem izmed intervjujev sem zasledila, da ste občudo­vali Roka Petroviča prav zaradi izjemne mentalne priprave in upoštevanja občutkov. Kaj je teže izuriti, psiho ali telo?

Mislim, da psiho. V startni hišici je na tekmi 50, na veleslalomu tudi 70 deklet. Nobena od nas ni tam slučajno, le tako malo za vikend smuko. [smeh] Vsaka je trdo trenirala in si zato želi dobrega rezultata. Razlike med nami so pogosto maj­hne, velikokrat odloča to, da si zaupaš, napadaš. Da enostavno greš na zmago. Telo lahko natreniraš, glavo prav tako. Ni samoposebiumevno, da je vse že v originalu popolno. [smeh] Sama veliko treningov posvetim glavi.

8. V katerem aspektu pa je po vašem mnenju mentalni preskok pri vas najvidnejši?

Predvsem sem se prenehala ukvarjati s tem, kaj počno ostali, kako trenirajo in kakšni so videti. Osredotočila sem se nase, na svoje sposobnosti. Tako je tudi na dan tekme. Sama sem maksimalno pripravljena, zaupam svoji ekipi in vem, da je po svojih najboljših močeh poskrbela za pripravo smuči in smučarskega dresa. Na koncu je vse odvisno od mene, moje predstave. Seveda, tu so še komponente, kot so vreme, proga, ki vplivajo na rezultat. A jaz nimam vpliva na to, kako smuča moja tekmica. Pokažem lahko le največ, kar zmorem sama. Na koncu je najpomembneje, kako funkcioniram sama. Ne izgubljam energije s tem, kako ima kdo drug zavezane čevlje, ali s tem, kako je oblečen moj sogovornik. [smeh] Vseeno mi je! V tem vidim največjo razliko.

9. Katera komponenta pa je po sezoni bolj utrujena, glava ali telo? Kaj potrebuje več počitka?

Odvisno od sezone, presenetljivo, a če je za menoj uspešna sezona, tudi glava potrebuje veliko počitka. Potrebuje svoj čas. Po koncu sezone se ritem tekmovanj umiri, ni več pritiska. Telo je utrujeno, a bistveno bolj kot samo smučanje so utrujajoča potovanja. Ne moraš se ravno pripraviti na to, da na letališču čakaš celih 18 ur. Velikokrat je glava utrujena, telo pa ne. Spomnim se svetovnega prvenstva, smukaška tekma se je končala ob enih, sama sem prišla v hotel šele malo pred četrto. Po koncu te namreč čakajo novinarska konferenca, intervjuji, tudi doping kontrola. To te utrudi, čeprav je to spremljevalna komponenta uspešne predstave na belih strminah. Počasi se navadiš in se s tem znaš spoprijeti. Velikokrat te naslednji dan že čaka nova tekma, zato ti kaj drugega niti ne preostane.

10. Katera karakteristika vašega telesa vam je najbolj všeč?

Biceps. [smeh] Fascinantno mi je, kako se moje telo odziva na tre­ning. Tudi lani sem bila pred sezono odlično pripravljena, a letos sem še bolje. Ko sem po rehabilitaciji začela trenirati, se je moje telo hitro posta­vilo na mesto, dejansko ima sedaj povsem drugo obliko. [smeh] Priznam, vsake toliko me vseeno malo zbode črviček dvoma. Sem športnica in temu primerno tudi izgledam. Nisem manekenka z dolgimi nogami, ki se sprehodi po pisti.

11. Kot recimo angelčki na modni reviji Victoria's Secret?

Ja, recimo, nekaj v tem smislu. Tudi mene to včasih malce načne, a potem se sprijaz­nim, da ti angelčki ne bi zdržali pritiska na smuku. [smeh] Bom kar lepo ostala pri smučkah! [smeh]

12. Nekoč ste dejali, da o fotogra­firanju za Playboy ne razmišljate, ker še niste dobili konkretne ponudbe. Kakšen bi sicer bil vaš odgovor?

[smeh] A je to ponudba? A se samo pogovarjava? [smeh] Naj povem tako … V reviji se pojavljajo zelo lepe slike žensk, daleč od tega, da bi bile vulgarne. Morda nekoč. [smeh] Zdaj ne.

13. Zasledila sem, da ste nekoč uživali v jahanju in druženju s konji. Je za to danes še kaj časa ali je tveganje za poškodbe enostavno preveliko?

Jahanje me še vedno navdušuje, ob upo­števanju, da sem alergična na konjsko dlako. Svoje druženje s konji sem prav zaradi tega morala malo omejiti. Včasih sem namreč jahala še veliko več, potem devet let skoraj nič in ko sem dobila priložnost, sem se spet usedla v sedlo. Za tri ure. Dva tedna pred svetovnim prvenstvom v St. Moritzu. Takrat mi je postalo jasno, zakaj imamo ljudje aduktorje [slovenski izraz za mišico je velika pritezalka]. Imela sem grozen musklfiber, ob tem pa še vnetje. Dober tajming, ne!? [smeh]

14. Po prebiranju številnih pogovorov z vami mi je hitro postalo jasno, da ste velika ljubiteljica živali. Psi, konji, telički …

Živali zelo obožujem. [smeh] So kar najbolj iskrene. Če so vesele, so vesele, če te imajo dovolj, gredo stran. Pokažejo, kaj si mislijo.

15. So to tudi karakterne poteze, ki jih cenite pri ljudeh?

Seveda, zelo. Z ožjo ekipo preživimo skupaj 300 dni na leto, zato nismo na nivoju, da bi si lahko privoščili nerešene probleme. Ne rešujemo jih z drugimi, temveč jih rešimo znotraj ekipe. Določenih stvari sem se naučila iz tesne povezanosti z mamo. Če me kaj moti, povem. Naj si zmečemo v obraz, zjočemo ali pa se deremo, pomembno je, da se vihar čez nekaj minut pomiri in ni zamer. Ni brezveznega izgubljanja energije. Z leti sem se naučila tega. Sklepam po sebi, zato to pričakujem tudi od ljudi, ki so mi blizu. Povedati je treba, kaj te moti. Vendar ko delamo, delamo, takrat ni pomembno nič drugega.

16. Verjetno si ob uspehih številni želijo vaše družbe, po padcih pa je teh ljudi veliko manj?

Res je, o tem so me veliko naučile poškod­be. Žal, boleča šola, dobesedno. Dosti­krat sem si želela podporo nekoga, pa te ni bilo oziroma je bila omejena. Obstajajo izjeme. Družina, bližnji, določe­ni sponzorji. Marsikdo se priključi le ob uspehih, a temu se mirne volje zahvalim in grem stran.

17. V enem izmed intervjujev z nekdanjim trenerjem Gregom Koštomajem sem zasledila, da obstajata dve plati Ilke – tudi tista čustvena, ki zna zajokati. Komu pustite resnično blizu?

Le peščici ljudi. Svojemu krdelu. [smeh] Svojim bližnjim, ožjim sodelavcem. Nihče izmed nas ni narejen iz kamna, to mi je povsem jasno, a kadar se zlomim, tega ne želim pokazati drugim. Po navadi se hitro sestavim.

18. V tem trenutku ste edina slovenska smučarka, ki trenira z lastno ekipo. Menite, da je individualen pristop v smučanju pot do uspeha?

Težko je reči. Avstrijke so lani v hitrih disciplinah resnično dominirale, čeprav so velika ekipa. Vedela sem, da lahko pokažem več in da tega v sklopu repre­zentančne ekipe ne bom dobila, zato sem bila nekako prisiljena v snovanje lastne ekipe. Ni nas malo, kar nekaj je smučarjev z lastnimi ekipami. Seveda sodeluješ tudi z drugimi, če smučajo v istih disciplinah. Verjamem, da se bomo s slovenskimi dekleti kdaj srečale na kakšnem veleslalomu, včasih mi ustreza tudi kakšna počasnejša disciplina. Majhna ekipa lahko hitro spremeni in prilagodi program, lokacijo priprav. Recept ali ne? V mojem primeru se je pokazalo, da deluje.

19. So vam v slovenski zvezi ali smučarskem svetu kdaj kaj očitali zaradi takšnega pristopa?

Uh … [smeh] Na neki način ne, na drugi ja. Moj pristop zahteva določen čas, tudi finančni zalogaj. Velikokrat se je smat­ralo, češ, ti imaš svojo ekipo in lahko to tudi sama plačaš. Dejstvo je, da če hodiš v službo, ne bi rad plačeval, da lahko hodiš v službo. Vedno vztrajam pri najboljših razmerah za delo, ne dovolim polovičarstva. To je pogosto za seboj potegnilo tudi večje število izdatkov. Vem, da vlagam vase. Želim le najboljše.

20. Zaradi smučarskega urnika vam pozimi ne ostane prav veliko časa za kaj drugega. Čez veliko, veliko let, ko boste smučke postavili v kot … Kaj bo prva stvar, ki jo boste pozimi storili?

Smučat bom šla! [smeh] Upam, da bom lahko smučala, da mi bo zdravje to dovoljevalo in da se mi vse skupaj ne bo tako zamerilo, da se na koncu ne bom več želela dotakniti smučk. Res imam rada smučanje! Malo sem čudna, pa vendar. [smeh] 

Tekst Nika Arsovski
Foto Helena Kermelj, Christopher Levy/Zuma Press/Profimedia, François-Xavier Marit/Afp/Profimedia

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri