Ferski otoki: Ford čez ferski fjord

  • 01.12.2019

Dvainšestdeset stopinj severno leži poldrugi ducat koničastih otokov erodiranega vulkanskega bazalta, ki s svojo avtonomijo kot dragulj v danski kroni uživajo sloves ene najbolj varovanih skrivnosti evropske celine. 

(Foto: Aleš Bravničar)

26 fotografij v galeriji

Tu, kjer je ovac dvakrat več kot prebivalcev in se njihovi volneni hrbti uporabljajo celo za montiranje kamer pri izdelavi Googlovih uličnih zemljevidov, lahko nemoteno uživate v eni od zadnjih neokrnjenih divjin brez mase turistov, ki je v instagramski omami okupirala sosednjo Islandijo. Dobrodošli na čarobne Ferske otoke (Froyar), kjer nikjer na kopnem niste od morja oddaljeni več kot pet kilometrov. Do nedavnega je veljalo, da so prebivalci Ferskih oto­kov potomci mogočnih Vikin­gov, ki so okrog osmega stoletja pripluli iz Norveške, a so sodobne genske analize pokazale, da zgodovinska trditev velja le za moške. Ženska po­pulacija pegastih modrookih otoških lepotic svoje DNK ne deli s Skandinavkami, temveč se ta 84-odstotno ujema s prednicami iz Škotske in Irske.

Vikinški bojevniki so tako na Fersko otočje s seboj med osvajanji jugozahoda raje kot Norvežanke na svojih ladjah pripeljali brhke dekline keltske krvi. Otočje ima tudi dandanes dobre morske in zračne povezave z matično domovino Dansko, prav tako tudi z deli Evrope. Trajekt Smyril Line, ki nadaljuje pot na Islandijo, dvakrat na teden povezuje Hirtshals na severu Danske s Tórshavnom, prestolnico Ferskih otokov. Na dan in pol dolgo vožnjo po valovih do severnega Atlantskega oceana smo se z družino podali tudi mi, da po dramatičnih vulkanskih dolinah zapeljemo forda rangerja wildtraka in ga preizkusimo v neprijaznih razme­rah meglenega in vlažnega severa, kjer se vreme spre­minja vsakih pet minut.

Prebivalci Ferskih otokov uživajo avtonomijo pod okriljem Danske, ki je z enormnimi subvencijami (do 15 % BDP) in odrekanjem pravic do otoških naravnih bogastev (mineralov in nedavno naj­dene nafte) zagotovila, da se nacionalistične težnje in refe­rendumi o samostojnosti ne dogajajo pogosto. Leta 1535 bi Ferski otoki skoraj spremenili lastnika, saj je obubožani danski kralj Kristjan III. ponudil ozemlje angleškemu kralju Henriku VIII. v zameno za gotovino, a je ta ponudbo odklonil. Številni po svetu še danes mislijo, da je otočje podobno kot Shetland ali Hebridi nekakšen daljni pozabljeni del britanskega imperija.

Poleg globokih fjordov, s travo kritih kamnitih hiš, pustih obal divjega rohnečega Atlantika, neverjetno čistega zraka in prav posebne svetlobe, ki ob (redkem) lepem vremenu obsije strme klife in pisane vasi, je na Ferskih otokih mogoče najti tudi dve milijona ptic. Simpatični mormoni, štoraste njorke, ki jim domačini pravijo lundi, vsi drugi pa leteči pingvini, so velikanski lokalni ponos in ena glavni turistični atrakciji. Na skrajnem zahodnem otoku Mykines, ki leži tri četrt ure vožnje s trajektom od leta­lišča, si mormoni ob previsih strmih klifov izkopljejo gnezda meter globoko in samice vanje odložijo eno samo jajce. Težko si je predstavljati, da se prsi teh skrajno ljubkih ptic z markantnim oranžnim kljunom rade znajdejo na jedilnikih domačinov.

Restavracije na Ferskem otočju uživajo visok renome, saj imajo na voljo fantastično sveže morske plodove ter trave in zelišča iz divje narave – losos za suši iz Tórshavna je znan po vsej Skandinaviji. Leta 2017 je dežela dobila tudi prvo restavracijo, okronano z Michelinovo zvezdico. KOKS (koks.fo) je v zgodovini otočja edini, ki ga je doletela ta čast, restavracija pa slovi po jedeh iz lokalnih sestavin. Na jedilniku boste našli jagnjetino, ribje specialitete in lupinarje. Tudi kraft pivo lokalnih varilcev Föroya Bjór, enih najstarejših nordijskih pivovarjev iz Klaksvíka, je znano po uporabi zelišč in celo rabarbare v maj­hnih ustekleničenih serijah ter sila priljubljeno pri entuziastih in zbirateljih hmeljnih napit­kov z vsega sveta. Na otočju je (razen krompirja) sicer nemogoče gojiti večino zelenjave. Edino meso tukaj so ribe, ovčetina in kiti; zaradi krvo­ločnega lovljenja slednjih so Ferski otoki poleg Norveške in Japonske pristali na črni listi sleherne zagrizene aktivistične organizacije.

Ferski pokol kitov, ob katerem se obalno morje obarva krvavo rdeče, je videti nekako takole: ko javijo v eno od 20 avtoriziranih morskih luk, da so v bližini kop­nega opazili jato, jo pri­ženejo z ladjami do obale, kjer se začne masaker, imenovan grindadráp. Kite lahko ubijajo le tisti s posebno licenco, in sicer tako, da jim v hrbtenjačo zapičijo posebno konico in s tem v nekaj sekundah pretrgajo komunikacijo z možgani. Zadevo je bojda izumil lokalni veterinar, ki je želel, da ubijanje poteka »kar se da humano in v harmoniji z naravo«. Pri vlačenju kitov na obalo sodelujejo tudi prostovoljci in meso, ki ostane, potem brezplačno razdelijo šolam in drugim ustanovam ter posameznikom. Grindadráp se zgodi nekajkrat na leto, večinoma poleti, in velikokrat za novo leto, tradicija pa po prvih zapisih izhaja iz 14. stoletja. Na leto pobijejo med 500 in 800 kitov, v teh po­kolih evforično sodeluje tudi do nekaj deset tisoč ljudi čisto vseh generacij. Kljub opozorilom WHO o škod­ljivosti uživanja tovrstnega mesa zaradi živega srebra ter stalnim pozivom humanitarnih organizacij, ki želijo prakso izkoreniniti (doma- čini nikoli ne objavijo, kje bo naslednji pokol, da bi se izognili aktivistom, ki so jih v preteklosti že izgnali iz dežele), se bo zaradi izjemne lokalne podpore tovrstna praksa zagotovo nadaljevala še vsaj nekaj generacij.

Ceste so na Ferskem otočju pogosto široke le za eno vozilo, glavna nevarnost pri omejitvi 80 kilometrov na uro pa so nepredvidljive ovce. Razdalje po otokih so majhne, iz prestolnice do vrha skrajno vzhodnega otoka Viđoy, ki še ima cestno povezavo s pre­dorom, je manj kot 100 kilometrov. Naš ranger je poti premagoval za šalo, pejsaž pa je bil tudi na večkrat prevoženih cestah vsakič po­polnoma drugačen, predvsem zaradi skrajno spremenljivega vremena.

Če vam iz kakršnegakoli razloga vožnja po vijugastih fjordskih cestah ne diši ali vam na ovinkih hitro postane slabo, si lahko omislite heli­kopter. Leti s helikopterji pod okriljem državnega prevoznika Atlantic Airways pokrivajo večino Ferskih otokov in so močno državno subvenci­onirani, zato so cene smešno nizke, ponekod le 13 evrov v eno smer na potnika. Če želi štiričlanska družina z leta­lišča na otoku Vágar priti v prestolnico Tórshavn, za to odšteje zgolj 84 evrov z 80 kilogrami prtljage vred. Seveda imajo na teh letih prednost domačini, zato so za turiste uvedli vozovnice na isti dan le v eno smer, na spletnem naslovu tyrla.atlantic.fo pa jih lahko kupite za največ teden dni vnaprej. V vsakem primeru se sleherni polet ob morebitni dostopnosti večno zasedenih mest absolutno splača, saj komerci­alni »polurni ogled ferskih znamenitosti« s helikopterjem sicer stane zasoljenih 5000 kron (skoraj 700 evrov).

Turizem je na Ferskih otokih pravzaprav zares krenil leta 2015, ko je državna služba za turizem (www.visitfaroeislands.com) začela izjemno uspešno kampanjo za ogled takratnega sončnega mrka. Toda dobro lobiranje ni na­redilo nič za pripravo infrastrukture, katere pomanjkanje se že močno čuti, tudi v tem, da so nekateri požreš­ni kmetje začeli mastno za­računavati za prehod svoje zemlje, na kateri ležijo znamenitosti. Naša družina je s fordom na Ferskih otokih uživala izjemno gostoljubnost z eno samo izjemo. Že omenjena državna služba, ki se rada pohvali s prenekatero lepo fotografijo, konkretnim naborom potopisov v tujem tisku in zavidljivim številom sledilcev na Instagramu, je ob naši spletni korespon­denci stalno iskala izgovore, da bi se izognila kakršnemu­koli sodelovanju in pozitivnemu izkustvu, vedno z razlogom, da »Slovenija pač ni dovolj pomembna država za njihove interese in da ne morejo nameniti svojega dragocenega časa za nas, ker smo tako majhni«. V ime­nu Slovencev se opravičujem za našo majhnost in nepomembnost. Draga 1399 kvadratnih kilometrov velika otoška državica s 50.000 prebivalci, pri nas je sleher- ni izmed vas, potomcev mogočnih Vikingov, vedno dobrodošel. Janezi vas ne bomo sodili po številu vaših ovac ali vas gledali postrani ob dosegu bralcev v vaših reportažah o lepotah Bleda, Pirana in Predjamskega gradu.

Tekst in foto Aleš Bravničar

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri