Film: Končno spet pravi Ritchie

  • 13.02.2020

Guy Ritchie naredi film Guya Ritchieja? Prodano!

Guy Ritchie (Foto: Splashnews.Com/Splash/Profimedia)

Radi slavimo, kadar režiserji stopijo iz okvirov znanega, kadar zapustijo cono udobja in poskusijo kaj novega. Presenet­ljivega. To, kar je, recimo, s komedijo Nož v hrbet naredil Rian Johnson, in to, kar še nikoli ni naredil Michael Bay.

Ko pa je govor o 51-letnem britanskem režiserju, ki nas je blagoslovil s čudovitostmi, kot sta bili Morilci, tatovi in dve nabriti šibrovki (Lock, Stock and Two Smoking Barrels) ter Pljuni in jo stisni (Snatch), pa je verjetno najboljša novica prav to, da se Guy Ritchie po letih tavanja zunaj znanih okvirov vrača v svojo cono udobja. Že ob prvem napovedniku za akcijski romp Gospodje (The Gentlemen), ki smo si ga pogledali z igrivim navdušenjem, smo si na koncu pomenljivo meli roke in tuhtali – kako odštekan bo Ritchiejev novi film?

Zadnja leta je Guy Ritchie počel zelo raznolike stvari. Posnel je dva dela za nas odlične interpretacije Sherlocka Holmesa, kjer je v naslovni vlogi navdušil Robert Downey Jr., a širši nabor ameriške kritiške srenje se z nami ne strinja, češ da se Ritchiejev slog ne sklada najbolje z legendarnim detektivom. Sledila je ekskurzija v fantazijske vode, po svoje je sestavil zgodbo o Arturjevem meču. Kritiki spet niso bili veseli. Ritchiejevi tipični režiserki elementi upočasnjevanja posnetka, pavza- in-akcija in tista znana narativna akcijska konfiguracija, zdaj kar na silo vstavljena v čarobni svet kralja Arturja in plemenitega viteštva? Kakšna blasfemija! Nekoliko bolje so se potem kritiki le odzvali na njegovo nedavno posodobitev Disneyjevega Aladina, najbrž tudi zaradi inovativnega podviga, da je v vlogi modrega duha ugodno krmaril sicer precej specifičnega Willa Smitha.

Guy Ritchie zadnja leta vsekakor ni dremal na rezultatih svojih zgodnjih uspešnic, prav tako ga ni uspavalo to, da se je kolikor toliko ugodno izmuznil iz zanj ustvarjalno nadvse uničevalnega odnosa z Madonno. A z malce refleksije se zdi, da je delal izključno filme po naročilu. Poglejte še enkrat naslove – Sherlock Holmes, Kralj Arthur: Legenda o meču, Aladin. Vsak od teh naslovov je presenetil predvsem s tem, da ga je z režijskega stolčka vodil Guy Ritchie. Ker to niso filmi Guya Ritchieja.

Za nujno potrebno rekalibracijo se je zato Ritchie zdaj vrnil tja, kjer sije najsvetleje. H koreninam. K žanru, ki ga je pravzaprav ustvaril sam. Gospodje je film Guya Ritchieja. In je vse jasno. Akcijski triler, ki je posnet tako, kot ga lahko posname samo on. Že promocijski plakat jasno namiguje, da bomo gledali to, kar on zna narediti najbolje. Šest dedcev in ena seksi bejba s teatralnimi pozami vabijo v svet, za katerega vemo, da v njem ni nobenih pravil.

Čisto spredaj stoji Matthew McConaughey kot Mickey Pearson. Jebeni Matthew McConaughey! Mojster intenzivnih ob­čutkov, mojster drame, destilirani džek. Ob njem Charlie Hunnam, Henry Goldin, Jeremy Strong in celo Colin Farrell, ki tokrat govori z gajstnim irskim naglasom. Kar je naravnost čarobno. Za konec pa še – Hugh Grant. On še lahko dobi kakšno vlogo, sploh še, če je tako vrhunsko dodelan, da v bistvu sploh ne veš, da je Hugh Grant. Guy Ritchie nedvomno ima jajca, da si v zasedbo navleče enega najbolj problematičnih igralcev.

Kontrapunkt tej testosteronski bombi je Michelle Dockery, angleška igralka, ki se je dobršen del preteklega desetletja sukala po seriji Downton Abbey in nas prepričevala, da je v bistvu lahko le ljubka aristokratska deklica. Potem pa je Guy Ritchie odkril njeno drugo plat. V Gospodih temnolasa Michelle v strupeno visokih Louboutinovih petkah in z ostrim značajem brez večjih težav ohranja svoje mesto sredi neizprosnega, brutalnega sveta marihuanskega imperija Mickeyja Pearsona, ki se je razrasel sredi Londona.

Ko se Mickey odloči ta imperij prodati, se sprožijo strategije, taktike, podkupovanja in izsiljevanja. Začne se krvava bitka, v upanju, da pretencioznemu Američanu, ki se je tako zavidljivo ugnezdil v londonskem podzemlju, ta lukrativni biznis izmaknejo, še preden se bo zavedel, kaj se plete. Rezultat? Prefinjen preplet manipulacije, nasilja in pikrih dialogov, seveda.

Pred nekaj leti so Guya Ritchieja kot režiserja odslovili pri akcijski pustolov­ščini Kingsman. In Ritchie je očitno rekel prav, bom pa naredil svojega King­smana. Z McConaugheyjem in marihuano, kakopak.

Tekst Darjo Hrib
Foto Supplied By Lmk/Landmark/Profimedia, Splashnews.Com/Splash/Profimedia, Stx Films/Backgrid/Backgrid Uk/Profimedia

Izbrali smo drugačen pristop. Ga boste podprli?
V nasprotju z ostalimi mediji smo se odločili, da svoje spletne vsebine ohranimo brezplačne za vse. V času, ko je sledenje aktualnim informacijam nujno, verjamemo, da si vsak od nas zasluži dostop do natančnega in celovitega pregleda vsebin. Poleg tega pa tudi neomejen dostop do kakovostnih lifestyle vsebin.
Vsak prispevek, velik ali majhen, je dragocen in ključnega pomena za našo uredniško neodvisnost.

Podpri in prispevaj

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri