Film: Charlie ima težave. In to velike!

  • 14.01.2020

Zakaj Hollywood stavi na predelave, za katere nihče ni prosil?

(Foto: Profimedia)

Hollywood je, kot vse kaže, zašel v še eno veliko ustvarjalno krizo. Po nizanju neštetih akcijskih spektaklov s superheroji, ki mu do nedavnega, potem ko so oboževalci usekali po Stotnici Marvel in najnovejših Možeh X, ni bilo videti konca, zdaj umneži z vso ihto hitijo predelovati poznane, utečene in tudi že pozabljene franšize. Večina teh predelav poteka v maniri zdaj že povsem izumetničene politične korektnosti, zato brez večjega premisleka vse sledi istemu vzorcu uprizoritve močnih žensk, moški pa nastopajo zgolj kot simbol privilegiranosti in toksične moškosti, dveh krilatic današ­njega družbenega diskurza.

Na čisto izhodiščni točki to niti ni slaba ideja, a kaj, ko se izdelki potem ne primejo pri gledalcih. Narejeni so na silo, nepremiš­ljeno in z idejo, da če ti to ni všeč, je s teboj nekaj narobe. Če se sku­šajo v Hollywoodu s tem oprati starodavne krivde, to vsekakor počnejo zelo nerodno. Namesto da bi socialni preobrat izkoristili za stvaritev unikatnih, prepričljivih ženskih junakinj ter bi na njihovih močnih plečih kovali nove franšize, šlampasto premetavajo desetletja in več stare, predvsem pa v filmsko zgodo­vino zabetonirane vsebine ter jih skušajo še enkrat pomolsti pod pretvezo družbeno pomembnih sporočil. Potem pa dobimo le finančne flope, kot so zadnji Izganjalci duhov, Oceanovih 8 in Batwoman, ki se ji je še pred izidom odpovedala skoraj celotna baza oboževalcev. Kakšna škoda velikih potencialov!

O tem razmišljamo zaradi skorajšnjega prihoda še ene prenovljene franšize. Kako se spomnite Charlijevih angelčkov? Če na prelomu tisočletja, ko so izdelali edino funkcionalno priredbo te akcijske serije iz sedemdesetih let, niste bili noro zagledani v eno od treh divje seksi lepotic – Charlijevi angelčki so takrat bile dolgonoga Came­ron Diaz, bombastična in jezikava Drew Barrymore in dominantno elegantna Lucy Liu –, vas je film verjetno le oplazil ali pa ste zgolj slišali, da gre za zelo eksplozivno, barvito in zafrkantnsko akcijo, ki jo kas­kadersko izpeljejo tri takrat zelo odmevne hollywoodske ženske. Leta 2000 je ta predelava delovala. Zaslužila je trikratno vrednost proračuna filma, dovolj, da so leta 2003 vse skupaj ponovili v nadaljevanju Full Throttle.

Zdaj, po 17 letih, ko se ravno dobro pri­pravljamo na nekoliko bizarno rundo Ter­minatorja, pa nas je Hollywood blagoslovil še z enim presenečenjem – novo predelavo Charlijevih angelčkov. Zakaj? To verjetno ve le Elizabeth Banks, ki se je iz romantič­nih komedij preselila na režiserski stolček, da nam pokaže novo generacijo angelčkov. So to spet tri eminentne ženske modernega Hollywooda? Niti približno. Kristen Ste­wart, Naomi Scott in Ella Balinska. Kristen po že davno pozabljenem Somraku očitno še skuša nekaj narediti s svojo kariero, Naomi poznate le, če ste gledali filmske Power Rangerje (ali pa nedavnega Aladina z Willom Smithom), medtem ko Ella s tem filmom šele dobro začenja svojo filmsko pot. Tri dekleta, ki so vsekakor drugačen kaliber igralk iz leta 2000, ko smo gledali tri igralke, katerih kariere so bile takrat na vrhuncu.

Ključna problematika tovrstnih predelav je predvsem v tem, da z njimi iz kolektivnega spomina oživljajo vsebine, ki so tam zasidrane v zapečatenem in splošno sprejetem slogu, zdaj pa jih skušajo na silo predstaviti kar v nasprotju z uveljavljenimi paradigmami te iste vsebine. Ponekod to deluje (recimo, vsaj približno, v Vojni zvezd in Zvezdnih stezah, čeprav tudi tam ni malo očitkov), sicer pa je koncept zdaj že tako zasičen, da film, ki ga vodi zgolj neko družbeno korektno sporočilo, ni dovolj. Potrebna je substanca. Potrebna je zgodba. Kristen Stewart, ki naveličano opleta z enostavčnimi nauki o moči žensk, deluje kot parodija tega, kar naj bi predstavljala, s tem pa ženskam dejansko naredi več škode kot koristi. Ker tega nihče ne more jemati resno, kar pomeni, da je celoten namen filma izgubljen, še preden se o njem lahko začnemo pogovarjati.

In če se želi svetu sporočiti idejo o močnih ženskih junakinjah, ki ne izkoriščajo ženskosti, da dosežejo svoj cilj, ali niso Charliejevi angelčki nekoliko neposrečena izbira? Elizabeth Banks pravi, da je zadovoljna z opisom, da je film »zelo seksi, ni pa seksualen«, ker – pozor – dekleta v filmu so seksi, manipulirajo s svojo privlačnostjo, nikoli pa ne pride do seksualnih prizorov, da jih kdo po pomoti ne bi videl kot seksualne objekte. Takšna shizofrenija – ko Charliejevi angelčki želijo biti antiCharliejevi angelčki – pa pač ne poda jasnega sporočila, temveč le povzro­či, da tak filmski izdelek vzbudi zgolj ironijo. Zelo kislo za povrhu.

Tekst Darjo Hrib
Foto Profimedia/ Backgrid Uk

Na spletnih straneh Adria Media Ljubljana uporabljamo piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez njih ne bi mogli nuditi.

Z nadaljnjo uporabo spletnih mest soglašate z uporabo piškotkov.
Če piškotkov ne želite, jih lahko onemogočite v nastavitvah

zapri